Lahko imaš izgovor. Lahko doma sediš na kavču in komaj čakaš. Da najdeš kiks. Da ti nekaj ni všeč. Da nekdo nekaj spet naredi narobe. Medtem ko se ti skrivaš za monitorji elektronike in lažnimi profili, vzdevki in imeni junakov kar bi rad bil in postal.
Lahko pa se odpelješ. Lahko te odpeljejo. Lahko se pripelješ. Lahko se toplo oblečeš. Topla vrečka ima vse kar srce poželi. Mogoče bi počasi vzela zraven še termofor. Videla sem že nekoga nekoč z mini radiatorjem. Zakaj pa ne. Če ga imaš kje všaltat.
In lahko prideš na tisto tribuno. Prvič, kot sem jaz. Na stadionu, ki sem ga obiskala že tolikokrat, da je vmes zamenjal že ime. Nisem ziher če samo enkrat. Pa niti ni pomembno.
Veliko se je spremenilo od mojega prvega obiska. Spomini so že tako daleč stran. Takrat je tako zelo deževalo. Vedno se nekak spomnim najprej na to kakšno je bilo vreme. Ker je to prva misel tudi na včerajšnjo tekmo. Na ta ledeni mraz. Na ta plus, ki je hudo dišal po minusu. Kak je pihalo. Pa kuj ni nehalo pihat. Nisem vedela kam naj potisnem roke, potem sem skrivala še obraz. Iskala zavetje. In ga našla.
Prve minute. Krasno srečanje. Priložnosti in še več priložnosti. Pa gol. Pa priložnosti. Kaj jih je bilo. Kako gledljivo. Zanimivo. Pa pogled na levo. Pa pred sebe. Pa pesem navijanja. Pa »Jebi se Maribor« sem dobro slišala in ga tokrat namerno ne izpuščam. Razumem da se to sliši enkrat. Ponavljanje v eno pa mogoče malo preveč. Če že moraš. Če ti je že potrebno.
Krasna kulisa in krasna zmaga. Ki so jo zameglile besede. Ki so bile slišane le še nekje med radiatorji odgovorov. Nekje daleč vstran. Da se najde resnica.
Živim za resnico. Iskrenost imam v krvi. Boli me, ko poslušam ljudi, ki radi olepšujejo, da prikrijejo nekaj kar ne želijo, da bi slišali, da je bilo slišano.
In če kaj, nam po včerajšnji tekmi nihče ne more reči, da nam je bilo kaj šenkano. Ker so fantje garali, igrali krasen nogomet. Če bi zadeli vse, pa bi če-ji ostali nekje daleč vstran. Pa če Matjaž ne bi stal tam kjer je…ali pa Ažbe. Pa če bi obramba zaspala pa če in če…
Dan je primeren za analize tega krasnega štajerskega derbija. Ki smo ga dobili tretjič v sezoni.
Hvala za vso prijaznost. Vedno rada pridem v Celje. Po mojem je to tak moj rekord kaj se tiče tekem v prvoligaški druščini. Po mojem če sem ga v zadnjih 12 letih zamudila enkrat, mogoče dvakrat…to pa bo verjetno tudi to. Kje je še pokalno tekmovanje.
Škoda, da sem zgrešila prijatelja, a bo srečanje drugič bolj prijetno in veselo.
»Blog 1056,« je rekel in me čudno pogledal. »In ti bi rada nehala,« je dodal. Ja, pa letos sem bila 354 krat na mojih hribčkih. Na vsakem od njih.
Vztrajnost Mojca, vztrajnost. Enkrat mi je ena gospa rekla s kužkom, da če v življenju počnem vse tako vztrajno kot te hribčke, potem nekaj mora it prav.
Zato bodite vztrajni, hvaležni. Bodite delovni. Bodite garaški. Ne obupajte.
Tudi če v vas mečejo blato in polena. Tudi če ne verjamejo v vas.
Pomembno je, da začnete pri sebi. Verjemite vas in si ne dovolite, da bi slišali glasove, ki govorijo, da ne zmorete.
G. Trener me je navdušil v enem od intervjujev, ko je dejal da je vse dosegel sam s svojim delom in garanjem. Vedno sem občudovala take ljudi. Ki niso sprejeli ne-jev, ki se nikoli niso predali. Ki so bili zmeraj dovolj kritični do sebe. Ki si niso vzeli tistega koščka sebe. Da so to kar so danes.
Hvala vsem za inspiracije. Za lepe besede. Hvala vsem, ki ste dobri ljudje tudi ko je svet do vas slab. Hvala, ker imate radi NK Maribor točno takšen kot je. Z vsemi napakami vred. Z vsemi padci in vzponi. Z vsem bitjem srca.
Ki gre v Celje. Ker doma pač ne more ostati. »Kam te rineš v tem mrazu,« so me spraševali. Pa če imam to res rada. Kak pol ne bi.
Hvala za prijetno druženje. Za rekorde in pozne korake.
Zadnji naj ugasne zaslon.
Rada vas ima.
Ponosno o zadnjem gostovanju leta.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić