Včasih rabiš samo malo poguma. Malo preveč želje. Včasih moraš to zavit v en vijol’čni celofan. Zavrtet telefon. Bit iskren. Bit pošten. Bit hvaležen. In bit direkten v svojih dejanjih.
Potem…potem se zgodi tekma v Velenju. Stadion ob jezeru. Ne vem kolikokrat sem že bila na tem krasnem stadionu, z izjemno prijaznimi ljudmi. In še enkrat znova sem hvaležna vsem, ki so mi na kakršenkoli način pomagali, da sem lahko to tekmo videla v živo.
Ene stvari moram obdržati zase, a hvala vam in nikoli vam tega ne bom pozabila. Izjemni ste in vse dobro vam želim iz srca.
Ker sem bila lahko z vami. Ker sem lahko stala, sedela, hitela, se veselila, se smejala. Ker sem lahko videla to čudovito zmago.
Ko ni penal šel, ko napadi niso in niso šli…pol pa se je zgodil prvi. Ilija. Noro. Noro.
Ko se je zgodil drugi. Kapetan. Še bolj noro. Noro.
In pol še Jan. Za trojko. Noro. Še bolj noro.
Krasno je bilo. Čeprav na glavni tribuni ni bilo gledalcev. Čeprav sedeži označeni kje kdo lahko sedi. Le nekaj izbrancev, novinarji, osebje, ki skrbi za potek tekme.
To je to. Tako malo ljudi si je lahko ogledalo to krasno tekmo. Pa ne samo zaradi prepovedi, ampak ker preprosto ne želijo imeti operaterja, ki ima izključno ta program za izgovor. Škoda…res škoda za slovenski nogomet.
A vse gole bomo videli vsi še enkrat. Videli bomo krasne priložnosti, videli bomo to energijo, željo. Kot bi rekel en poseben dečko…to ni katerikoli klub. To je poseben klub.
Res je. Na današnji svetovni dan statistike, ko sem seštevala naše krvodajalske zgodbe, na dan, ko se je začela policijska ura, na dan, ko še ob osmih zjutraj nisem vedela kako naj rešim težavo, ki se bo začela ob 21h.
In na dan, ko sem bila tako zelo srečna.
Za masko. V avtu. Izven avta. Na tribuni. Na wcju, za kamerami. Za masko. Sem se do solz nasmejala. Za masko sem bila še zmeraj jaz.
Lahko mi vzamejo karkoli. A ne srca, srčnosti, ljubezni. Predvsem pa te želje biti s temi čudovitimi ljudmi, delat in pisat o teh izjemnih fantih, ki imajo nekaj več…in vsi vemo kaj je to nekaj več.
Ta vijol’čna kri, srce…hvala, hvala, ker ste del naše zgodbe. Kako ponosna sem, da lahko rečem, da ste naši in mi smo vaši. Kako lepo je, ker vas imamo.
Tako čudovit dan je bil, čeprav so meglice risale neke čudne poti. Vi pa ste ta konec popoldneva naredili tako lep. V tem krasnem kraju, kjer se zmeraj tako dobro počutimo.
Kjer so zmeraj tako prijazni, srčni, dobri ljudje. Hvala vam.
Pogrešamo vas v prvi ligi in upam, da se kmalu vrnete. Mladi, polni novega elana in predvsem vam želim dragi knapi, da boste zmeraj ohranjali to upanje in to energijo in se nikoli predali do konca.
Tekma se je končala po rednem delu. Bilo je pričakovano, bilo je lepo in bilo je darilo. Za nas. za mlade. Za publiko kjerkoli je že slišala ali videla tekmo.
Bilo je to darilo. Predvsem tudi za mene, ki sem pogumno verjela, da bo na koncu vse še dobro.
Trudim se dajat dobro, trudim se bit vsak dan boljši človek, trudim se. Da ne samo da prehodim vsaj 10 tisoč korakov na dan, da sem prijazen sopotnik, prijazen tujec ljudem na cesti. Da se nasmehnem kužku na ulici in da je moj poklon zanj, ker mi zaupa dovolj, da želi biti moj prijatelj.
Nismo vedno dobri in nikoli za nekatere ljudi ne bomo dovolj dobri. Mogoče bomo za koga sovražniki, ker ne bomo točno takšni, kot bi želeli. V želji, ki sploh ni želja.
Hvala, ker imate radi vijol’čni grb, ker ste nekje, kjerkoli že…lepe misli pošiljali tudi meni, da mi je uspelo.
Lepo je bilo spet v živo na stadionu. Bi rada enkrat opisala kaj to meni pomeni z besedami, pa žal ne znam. A saj mogoče nekega dne razumete…da vijol’čno srce ljubi do zadnjega dne.
Rada vas ima.
Z nasmeškom.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić