Vztrajnost. Energija. Ljubezen. Moč. Moč garanja. Upanje. Želja.
In potem se vrnem nazaj. K vztrajnosti. Ko se ti zdi, da si pozabil in izgubil. In si našel.
Pogum. Ta korak. Ta trenutek. Ko obstaneš za trenutek. Trenutki pa postajajo tekma. Tekma z meglo. Tekma z meglenim. Tekma z Ognjenim. Tekma z Rokoma. Tekma, ki postane inspiracija. Tekma, ko stopiš nazaj, da lahko greš naprej. Ko občuduješ. Ploskaš.
Ko si hvaležen. Ko si tam, kamor spadaš. Ker je Ljudski vrt kraj kjer se rodijo sanje. Kjer se uresničujejo sanje. Kjer je skromnost vrlina. Hvaležnost privilegij.
Bila je drugačna. Bila je posebna. Bila je v zgodnjem terminu. Za nekoga zadnja. Za mene edinstvena. Za mene polna smeha. Sreče. Prijatelji. Kako lepo je, ker smo spet skupaj. Kako lepo, ker lahko komentiramo. Ker lahko navijamo.
Ker ploskamo. Ker verjamemo. Ker kaj zgrešimo. Ker kaj mogoče narobe vidimo. Pa nismo edini. Pa ker kaj mogoče vendarle ni tako kot se zdi na prvi pogled.
Enih stvari nismo videli že skoraj šest let. Ene bi morali videt hitro po tem, ko je minilo šest let. Ene stvari smo že pozabili. Ene zgrešili. Ene smo šokirano občudovali. Ene smo z pogledom spraševali.
Ene smo učili. Eni niso razumeli. Eni so odvetniki. Eni sarkastiki. Eni bi me radi učili. Eni radi umažejo. Eni ne znajo bit tiho.
Eni ne slišijo. Eni bi mi radi povedali. Eni pa preprosto ne dojamejo. Da se ne dam.
Da sem zvesta sama sebi. Da bom počakala do zadnje sekunde. Da bom šla s sektorja zadnja. Da bom čakala, da bom zaploskala, ker so mi pomembni. Da jim bom pomahala, da jih bom pozdravili, ker jih imamo radi. Ker so naši. Ker so edinstveni. Ker so naši zlati vijol’čni bojevniki. Da bom po tekmi počakala zaradi lepih besed.
Zaradi hvaležnosti. Ker imajo nekaj več. Ker so edinstveni. Ker so tako naši. In ker razumejo. Ker jim je mar. In ker vidiš v njihovih očeh vijol’čno ljubezen. Tako veliko. S tako veličino. S tako vnemo. Borci.
Ko so govorili, ste vi delali. Ko so pljuvali, ste vi garali. Ko so kričali, ste molčali. Ko so hoteli biti slišani, ste pokazali. Ko so obupali, ste pokazali.
V ponos ste nam. Lahko mi očitajo to preveliko vijol’čno ljubezen. Za mene nič ni preveliko. Za mene nikoli ne bo nič preveliko. Veličina nima meje. Neskončnost.
Če gre nekega dne moj stol v moj grob, potem naj gre ta ljubezen v višave. Naj gre višje. Naj gre daleč. Naj se nas sliši. Tudi ko smo tiho. Naj se nas sliši, ko v srcu verjamemo.
Naj se nas sliši, ko tipke dobijo ton vijol’čne krvi.
Pot je zagotovo prava. Pa naj bo z listjem obdana, meglo ali preprosto soncem. Naj bo še naprej izključno naša.
In lepo je, ko ostaneš zvest. Do konca. Ker življenje ni zmeraj pravljica. Čeprav si jo lahko narediš. Da je točno tako kot želiš. Tudi ko življenje zaboli.
Zato dragi prijatelj Tadej tja v UKC, s tabo smo mi. Mislimo nate in komaj čakam, da bomo spet čvekali pri ograji, šli skupaj na letališče. Kot v starih časih. Borimo se skupaj s tabo in verjamemo v tvojo ozdravitev. Drži se prijatelj, radi te imamo.
In preden končam, hvala tistim trem. Ker so prišli. Bili izjemno prijazni. In pokazali srčnost. Nasmeh. Dobro voljo in povedali še kakšno krasno zgodbo.
Pa še fotografija. Z navijačico. Pa mi je bilo v čast. Verjetno prvič pa zadnjič. Ampak pokazali so veličino, ki je ne bom pozabila. Hvala za vse in srečno. Pa na zdravje!
Velik na zdravje tudi našemu izjemnemu g. Karanoviću. Poklon za Vaše delo. Občudujem Vas. Velik človek ste.
In ko smo že pri velikih ljudeh…ne pozabite si kupit Legende. 9-tka bo čez 9 dni izdala svojo biografijo. Ne pozabit it na spletno stran založbe Pivec in knjigo kupit v prednaročilu. Splača se in vsaka polica jo potrebuje. In vsako vijol’čno srce. In še tista srca, ki jih zanima kako je ko imaš vijol’čno srce.
Ponosna na vse vas. Prelep večer je to bil.
Jutri se spet zgodaj zjutraj srečujemo nekje med listjem, trto in izjemnimi lesenimi umetninami.
Še predzadnjič v domačem hramu prvakov.
Rada vas ima.
Pričakuje nepričakovano.
MalaMo. :*