Od prve minute

So besede. In so kapetanove besede. So trenutki, ko si prepričan, da si neviden, a postaneš viden. Pride večer, ko se ti zdi da imaš vse pod kontrolo a na koncu ugotoviš, da je za vse kar v življenju želiš doseči potrebno ogromno trdega dela, odrekanja, premalo spanja in na koncu šteje samo tisti konec, ko sodnik zažvižga, ko se ugasne dan, ko luči postanejo le še senca spomina na večer, ko smo zmagali.

Po nekaj letih smo se v Domžale vrnili na prvenstveno tekmo z vedno žilavimi, mladimi in zagnanimi Radomljami. In njihovimi pevsko navdahnjenimi navijači, ki so peli, peli in peli. Mlinarji in Viole so minuli večer ustvarjali posebno kuliso, ki se je končala z mariborsko zmago in na srečo ne dežjem, čeprav je bila za tribuno tako ogromno luža, da bi se lahko vanjo gladko tudi potopil.

Blaž in penal, pa Rok v prvem polčasu sta odločila tekmo, ki je bila napeta do samega konca, saj so domačini zadeli in do konca ni bilo jasno kako in kje se bo tekma končala.

Zelo zahtevno gostovanje, kjer so kavčarji seveda številne obsodili že pred tekmo, se je končalo predvsem z zelo velikim novim znanjem, novim učenjem in dokazom, da res vsak lahko vsakega premaga, da nikogar ne smeš podcenjevati, predvsem pa da se moraš zavedati, da je klub kot je Maribor tisti, katerega nasprotniki imajo zmeraj motiv, da dajo vse kar premorejo, da ga premagajo. In če kaj, pridejo z neizmerno energijo in tem našim mladim fantom to predstavlja velik zagon in izziv.

Bil je krasen in lep večer. Čeprav sem svojo polovico gledalo preko celega igrišča, a saj sem s svojo čupo dostojno zastopala drugi del tribune in hvala kamermanu, da naju je oba ujel vsakega na svojem koncu.

Še enkrat pa je treba poudariti, da je mladim treba dat čas, vanje verjeti, treba se je učiti, treba je bil garač, treba je bit pa tudi navijač, ki bo pokazal srce zdaj, ko zmagujejo težje, ko je vsaka tekma poseben učitelj, ko je vsaka tekma nova borba. Treba je mladim pokazat da jim krijemo hrbet in da imajo pravico do slabega dneva, do slabe podaje, do slabega zaključka.

Treba jim je pokazat, da se bodo samo tako lahko naučili biti boljši in da bomo mi za njimi stali zmeraj.

Včeraj so zmagali. In ne niso zmagali »neko« Radomlje, premagali so zelo kvaliteten kader in ponosni moramo biti na ta dosežek. Ker vsak, ki igra prvo ligo si zasluži da je v njej in zasluži si, da se ga ne podcenjuje in žali.

Prepričana sem, da je pred nami krasen konec poletja in predvsem lepa jesen. Verjemite v trenerski štab in te zlate naše fante, ki kažejo res krasne odtise na teh zelenih površinah nogometnih zgodb.

Ponosna sem na fante, na to kar sem po tekmi slišala na tiskovni in na to upanje, ki je največ kar ostane velikim.

In kot je rekel kapetan…tisti naš srčen in izjemen Martin pred drugim polčasom…od prve minute. Ker je preprosto vredno.

Vedno je bilo vredno. Vedno bo.

Ploskam in ploskam in sem ponosna. Tu smo in zmeraj bomo tu.

In ne pozabite: Vijol’čna kri za vse ljudi 6. in 7. september 2021! Stadion Ljudski vrt na krvodajalski misiji. Ker pomagamo reševat življenja ljudi. Desetič.

Rada vas ima.

Ponosna.

MalaMo. :*