Select Page

Ne morete mi pokvarit nedeljskega sončnega dne. Pod nobenim pogojem. Pod nobenim izgovorom. Pod nobeno slabo igro. In predvsem ne s to negledljivostjo.

image1blog627
Jezna sem. Res, pa nisem toliko jezna, kot sem razočarana.

image2blog627
Ne nad tem, da so redki posamezniki razpoloženi, da bi igrali. Niti ne nad tem, da se zdi, da eni sploh ne vedo kje morajo igrat, potem kako morajo igrat in predvsem dobivam občutek, da se zgodba vrti v enem začaranem krogu, ki ga jaz osebno zelo ne razumem.

image3blog627
Razočarana sem, ker se iščejo napačni razlogi. Napačne zgodbe. Predvsem pa me motijo ti prsti pred obrazi. Zatiskanje oči. Morda tudi maske kakršnihkoli mask.

image4blog627
Boli me, ker je tak težko povedat kaj ni bilo, pa bi moralo bit. Boli me, da si človek planira mesece in mesece tekem. Jaz imam do 10. decembra planiran ves fuzbal, vmes pa še razne televizijske oddaje, ki jih bom pogledala, prijatelje, ki jih bom obiskala. Dogodke, ki jih želim videti. In potem prideva v Kidričevo. Ni problem z vstopnino.

image5blog627 Naši so, pa ja bomo prispevali k razvoj štajerskega nogometa. Pa še Danilota spoznava in spijemo skupaj nekaj toplega. Tam sva namreč pred našim busom. Pač, veva da bo gužva in želiva sedet nekje na kakšnem dobrem sedežu tribune, ki je res majhna.

image6blog627
In sva, uro pred tekmo sva na tribuni. Prijetno je. Družba je fajn, sonček sije. Premik ure ni fajn, glavobol, ki prihaja tudi ne. Ampak gledaš ekipo. Pogledaš in vidiš kdo bo v prvi enajstki. Ne dvomiš o uspehu. Kak bi. Če pa vrhunska postava.
Danes zgubljena v vesolju, zgubljena na igrišču, zgubljena vsepovsod.

image7blog627
Prilik smo imeli tak malo, da ti je šlo na jok. Par krasnih akcij, ki pa dejansko so bile, niso prinesle pomladi, pardon, vijolic, pardon, golov.

image8blog627
Ta tekma je za pozabit, predvsem jo čim prej zbrisat iz spomina. It naprej. In začet.
Garat. Zelo garat. In predvsem. Sodelovat. Se spoštovat.

image9blog627
Naučit se, da fuzbal ni ping pong. Da fuzbal premore tu pa tam da se kdaj pa kdaj ustavi žoga. Kdaj pa kdaj pogleda soigralca. Kdaj pa kdaj usmeri igro naprej in pozabi, da je zadaj tudi golman.

image10blog627
Pika je zlata vredna. Bodimo pošteni. Lahko ji ploskamo in smo ji hvaležni. Ker to piko potrebujemo. Ker je ena od mnogih do 14-te zvezdice. In je boljša, kot nobena. Če je to naša tolažba.

image11blog627
In po tekmi, ko sem gledala te razočarane, delno tudi zelo jezne obraze…sem se zavedala, da imajo lastno krivdo zagotovo oni sami v sebi.

image12blog627
Zato bom na tej točki končala.
Hvala NK Aluminij za prijetno dobrodošlico, za fer srečanje, za Tima Gajserja, hvala za to, ker znate bit čudovit gostitelj. Lepo je bilo. Vedno radi pridemo.

image13blog627
In ko po tekmi še 15-tič v sezoni objameš kapetana veš, da je nogomet ena velika ekipa, ena velika družina.

image14blog627
In predvsem je treba vedet, da se je treba borit za grb, ki je spredaj in ne za ime, ki je zadaj. Ne pozabit tega, ko stopate na zelenico. Če je slaba, dobra, najboljša. Ni izgovora kakšna je. Ni izgovora. Ker če je to izgovor, se ozrite nazaj. V Krško. Se spomnite, kdo je zmagal na tistem razmočenem, skoraj neregularnem igrišču? In ja, nisem stopila nanj.

image15blog627
Vem kaj je ljubit ta klub z vsem svojim srcem. Dokler bom živa. Tukaj bom še naslednje vse kroge. Tukaj bom, ko bodo nekateri igralci te tekme že davno pozabljeni.

image16blog627 In tukaj bom, ker imam tako rada ta klub, da me včasih tako zelo boli, da nekdo tega ne razume in predvsem…da velikokrat preveč pozablja.

image17blog627
Rada vas ima.
MalaMo. :*