Lokomotiva

Gledam ga. Že dolgo me ni bilo. Pot je znana. Koraki še zmeraj domači. Skrbim da ne padem na leseni podlagi. Štenge. Jaz pa tote štenge.

Najdem si kabinico. Rabi prenovo, ampak še zmeraj je simpatična. Ko zaprem vrata za seboj se počutim kot na vlaku. Ki me pelje. In res me pelje.
Na več kot uro pa pol dolgo vožnjo.

Do zmage. Zaslužene. Nezaslužene. S premalo fauli, penalom, ki je al pa ni obstajal. Z napakami ali preprosto garanjem. Vsak izbere svoj vidik, vsak vidi svojo sliko.

Kolikokrat smo se pritoževali, bili Kalimeroti, poslušali teorije zarote in se spraševali stvari, na katere preprosto nismo imeli odgovorov. Zdaj ji tudi nimamo, samo mogoče zdaj končno razumemo. Kar je za razumet. Kar je prav in kaj ni fer. In če kaj, sem vedno za fer.

A življenje ne vpraša in življenje včasih preprosto nagradi.

Enkrat dobiš, drugič izgubiš. In sreča se skriva v majhnih radostih.
Kot je varna pot v Ljubljano. Prijazni ljudje. Nasmejan prijatelj. Vijol’čna družina na nepričakovanem mestu. Pozornost sponzorja. Zanimiva in dinamična tekma.

Veliko zanimivega. Na trenutek dih jemajočega. Strast. Fuzbal. Ko ljudje verjamejo. Ko slišiš zvok navijaške pesmi. Zvok policije. Vse to je tako domače.

Drobtinice. Ki počasi postajajo tisto, kar si želimo.

Korak po koraku. Polčas. Drugi polčas. Štenge. Spet štenge.

Pogled na tribuno. Znana mi je in vsi, ki me poznate, ima ta kraj eno posebno zgodbo. Leta 2009 se je pravzaprav tukaj vse začelo. Moja zgodba z gostovanji, ki traja še do danes. Samo na tekmo sem želela, enkrat na eno res noro gostovanje z navijači.

Da vidim kak je vuni, da vidim kak je, ko greš na tekmo, ki ni doma. Ni bilo moje prve gostovanje, pa vendar je prineslo en začetek, ki je prinesel toliko lepega in toliko norih zgodb.

Takrat Interblock, katere sedeže sem premerila s pogledom. Res se ni veliko spremenilo od takrat na tem kraju.

Izjave za medije so pri ograji. Prisluhnem jim in iščem primeren zoren kot, da ujamem še kakšno krasno fotografijo. Ob tej zmagi, ki pomeni več kot se zdi. Za vse, ki jim to tako ali tako nič ne pomeni. A pravi navijači te dni podarjajo ljubezen. Delijo ljubezen. Mislijo z ljubeznijo in verjamejo.

V ljubezen. To da imaš pač preprosto rad svoj klub. Ker je tvoj. Ker verjameš vanj. Tudi ko nima tebi želene podobe. Ko ga imaš rad, ko zmaga tudi če si ne zasluži. Ko ga imaš rad, ker vidiš v mladih veliko upanja in želje. Ker ga imaš rad, ker je tvoj. Kot je tvoj otrok, morda žival, prijatelj ali starš. Ker je tvoj, ker si se nekoč zaljubil in veš, da je to za zmeraj. Ta zvestoba.

Te besede. Ki niso prazne. Ki so polne novega upanja, želje. Volje. Energije.
Nekdo naj verjame in nekdo mora to začeti. Ni me strah bit prva in ne bo me strah, če bom stala sama.

Medtem ko so se začele počitnice in so ljudje komaj čakali, da lahko gredo na jug, sem bila jaz tako zelo srečna, da sem lahko šla v drugo regijo. Drobtinice. Ko se ne rabiš borit s papirji, da lahko hodiš po lastni državi.

Da tu pa tam celo ne potrebujem hitrega testa. In da si tu pa tam ne dovolim vzeti neizmernega veselja ob ograji. Kajti ne glede na to kje sem, vse poti zmeraj vodijo do klopc in ograj, do novih znancev in prijateljev in do dejstva, da dokler smo živi ti nikoli ne boš sam.

Lepo je bilo prijet fotoaparat ob golu, lepo je bilo, da je bilo napeto do konca in hvala Bravo za prijetno gostoljubje in se vidimo v novi sezoni.

Maribor je mesto številnih športnih uspehov. Jutri je pred nami še eden od vrhuncev te sezone.

Odbojkarji, naj bo jutri vaš večer. Iz srca vam privoščim najboljše.

In mogoče samo en mini nasvet, teh sem zmeraj polna.

Imejte se fajn, pa s srcem. To je že pol zmage.

Vijol’čna družina, pogumno.

Rada vas ima.

S čupastim nasmeškom.
MalaMo. :*