Bi nekomu sploh lahko povedala kako mi je zdaj, ko sem sedla pred računalnik in začela pisat blog 964? Bi lahko kdo dojel mojo srečo, mojo hvaležnost?
Sprašujem se, ali bi vam lahko (do)povedala da je lepo blo to zdaj že včeraj na tribuni bb. Kako sem skozi svoje oči videla ta tretji krog. Avgusta bi moral bit. A kaj se še danes drži besede moral? In prišli so, naši prijatelji iz Ljubljane.
Rumeni. Bravo.
Nismo bili ravno prijateljski gostitelji. Aljoša, Jasmin, Nemanja in Jan so s štirimi goli zapečatili tekmo. In ja, imeli smo kaj videti.
Nevideno vidno in predvsem za videti kar še nismo videli in bi bilo fajn, da bi videli, ker če bi videli kar si želimo videti, smo hvaležni, da smo vseeno videli to kar smo videli.
A včasih…samo včasih življenje postane tako preprosto. Si predstavljate samo, da bi se zavedali svojih moči in izbrali poti, ki bi nas naredile še močnejše?
A vse potrebuje čas in tudi ta tekma je zorela kot grozdje na Kalvariji in tudi ta zgodba ima konec, za katerega sem prosila. Tri pike, goli, zmaga. Gremo dalje. Bravo Bravo in čestitke za dobro tekmo.
Hvala Maji za zmeraj nalezljivo dobro voljo in veselim se srečanja še letos v Ljubljani. Kamorkoli bomo že pač šli, a upam, da vendarle k njim v dom, kjer so doma.
Srce hvaležno ploska in se zahvaljuje za lepo vreme, krasno kuliso, vrhunsko koncentracijo, pa predvsem za to, da je bila ta tekma drugačna od drugih.
Bi me morda razumeli, če bi poznali tisto malo piciko, ki se je naučila, da moraš kdaj kak korak narediti sam, da se ti po tem na poti lahko pridružijo drugi.
Da sem se skozi leta naučila, da je najtežja tista pot, po kateri te je tak na smrt strah it, pol pa je na cilju taka čudovita čaga. Kulisa, o kateri si zmeraj sanjal.
In potem si tam, sredi Ljudskega vrta, mahaš, pozdravljaš, se smejiš skozi masko in tak si srečen. Tak si samo srečen. Ker je končno šlo tak ko mora it. Ker je žoga v gol šla, ker je tisti tretji gol le veljal, več kot zasluženo, ker so se stvari postavile na svoje mesto.
Ker mogoče pogrešamo glavni semafor, samo se ob pravem času spet vidi rezultat.
Ker smo na dobri poti, da bo stadion gotov do maja, a brez najlepšega grafita. In srček seveda tu močno zaboli…
A vse se spreminja, tako odhaja staro, da prihaja novo, še boljše. Ljudje rastemo, odrastemo, smo še zmeraj otroci, se učimo, izgubimo, se poberemo, se učimo, zgubimo da smo boljši zmagovalci in predvsem se zavedamo, da včasih preprosto zmaga le srce.
Verjeti vase, bit prepričan v svoj uspeh je že pol zmage. Tudi, ko negotovo zreš v nov dan in se sprašuješ ali boš zmogel samo še en korak.
Pri drugem se ti zdi, da ti bo ratal ves maraton.
Ljudski vrt, vijol’čni grb in predvsem vijol’čna ljubezen me je skozi leta naučila, da nikoli ne smemo obupat. Da ti padci so tak močni, pa tak bolijo. Samo ko se dvigneš, pol pa te težko ustavi orkan.
No, korona ustavlja, spreminja, a vendarle je na vsakem posamezniku kaj potegnili ven iz tega. Verjeti, se boriti ali preprosto se sprijazniti?
Stadion bo upam da kmalu spet poln tistih, ki ga pogrešajo. Ker ima dušo, srce, spoštovanje in je preprosto izjemen.
Lepo je bilo prit spet domov. Po 9 dnevih, ko smo končali najbolj rekordno krvodajalsko akcijo v devetletni zgodovini.
Še zmeraj ne morem nehat mislit na to izjemno akcijo, na vse vas, ki ste darovali, nam pomagali, z nami sodelovali in nas podprli. Še enkrat hvala in ne vem kolikokrat bom še rekla hvala, ker ste bili z nami.
Hvaležnost naj bo tudi želja, da se ob desetki srečamo zdravi, srečni in predvsem z željo, da smo tu za tiste, ki nas potrebujejo.
Kot mi potrebujemo dozo fuzbala. In hvala, ker ga imamo. Hvala, ker imamo te čudovite fante, hvala za to zmago, hvala, ker je ta tekma bila tako zelo nekaj več, tako zelo drugačna, a tako posebna.
Kjer sta iz oči v oči zrla dva Juga, kjer je kapetan pokazal kaj pomeni borba do zavite glave in res moč do konca in naprej in kjer se je slišal glas bolj, kot bi se drugače slišal.
Ta blog ponuja 29 mojih fotografij. Še ene v vrsti tistih, na katere sem tako zelo ponosna in hvaležna, da imam tak noro dober klub za katerega imam čast in privilegij navijat.
Čeprav pol čujem, da sem glasna, a če bi bila tiha, bi bila to jaz?
Kaj ostane od ljudi, če jim vzamete njihovo unikatnost in posebnost? Kaj se zgodi z ljudmi, če postanejo nekaj, kar nočejo postati?
Zato dovolite ljudem da delajo, vztrajajo, se borijo in garajo. Ker za uresničitev sanj včasih moraš biti…drugačen od drugih.
Sledite sanjam in se več smejte.
Rada vas ima.
Posebna in srečna.
MalaMo
Foto: Dejan Laketić