Select Page

Na SNPortalu sem prebrala na poti domov, da smo v Domžalah minuli večer izgubili po šestih letih.
Jaz iskreno priznam, da je to moj čisto prvi poraz odkar hodim na gostovanja v ta kraj.
Moram pohvalit za zelo prijazno natakarico v kafiču v nakupovalnem centru.

vijolčna ljubezen.

Dobili smo izredno prijaznost in vijolčno rumene šalce.
Gospod pri sosednji mizi je napovedal poraz 1:0 in cel čas nas je utrujal kak bomo izgubili.
Pobrali smo se po hitrem postopku.
Ni bilo druge.

kaki veseljaki. 🙂

Mitja in zelo prijazno varnostno osebje nas je napotilo na drugo stran.
Viole najprej, pol pa vi.
In je tak bilo.
In kaj nas je bilo.

čar neba.

Ko Štajercev.
In res, hvala klubu za to plemenito gesto, da ni bilo vstopnine, zastonj kombiji, busi…vse.
Res, to je vredno vse časti in hvale.
V vseh teh letih nas toliko ni bilo kot minuli večer.
Viole so navijale celo tekmo, pa kuj niso znale nehat.

Aljaž in vse njegove.

Naša tribuna zahodnjaško usmerjena, vendar ne pretirano nesramna.
Kljub porazu, so se dejansko dobro držali.
Ta dva nič za gostitelje meni dejansko ne pomeni nič.
Ker so fantje dali vse od sebe.

izbranci.

Borili so se koliko so zmogli.
In to je bila bitka.
Velika.
In rezultat ne odraža stanja na igrišču.
Niti pod točko razno ne.

začetek.

In kot drugo bi rada poudarila, da tudi tokrat ne bom dovolila da bi blatili katerega koli igralca.
Ker če smo pošteni…ni kaj za očitatat.
Prej nisem pričakovala, da bodo blesteli.
Ne samo Liga prvakov…milion obveznosti okoli tega.
Jaz sem utrujena od tedna ki je za nami.
Kak oni ne bi bili.

gorelo je.

Kak naj rečem kaj slabega…če pa so garali.
In pač izgubili.
In ko se je tekma končala, so me tolažili ljudje.
Pa ni me treba.
Vredu je.

uganka. od kod je prišla?

Res je vredu.
Ko vidim kak laufajo in se borijo…naj bom jezna?
Zakaj?
Kaj bo kdo kdaj dojel, da ne obsojam porazov, če je borba.
In gospod sodnik…ne razumem tega človeka. Res ne.
Verjetno jug, ki juga ne razume al kaj ne vem.
Saj ne da so bile smešne odločitve, ki jih je piskal.
Bile so na robu absurda.

končnih.

Kam ta človek že leta gleda ne vem.
Samo ne moti me, če sodi za nasprotnika.
Moti me, ko uničuje nogometno igro.
Preveč je tega zadnja leta z njegove strani.
In potem pojemo nekaj nezdravih žar stvari.
In gremo…kam…v Trojane.

junaki.

Jočemo od smeha na poti domov.
Smejemo, plešemo…
Čokoladne krofe zadnje odnesejo stare Viole.
Jaz sem srečna s kremšnito.
Do doma spet plešemo in si pojemo, kot da smo kaj pili.
Laško Malt in to bo neki to.
In potem razmišljam…
Gledam fb zid…

publika. levo od mene.

Morje, sonce…gola telesa prijateljev, njihovih otrok.
Ljudje na nekih eksotičnih krajih.
E,jaz pa fotkam Mejota pa fuzbalerje.
Kaki lajf te to je?
Če se polivam s škafom pa mačku dam ime po fuzbalerju.
Mejotu, mačku, ki liže rad. (Nuša, če se ti zdaj tu ne režiš ko kojn, pa tudi ne vem kdo se)
In to lajfu, ko nimam niti časa, da bi na zmenek šla.
Življenju, ko se ne morem pohvalit z ne vem kakimi kuharskimi specialitetami, ker jajce na oko pač to niso.
In predvsem življenju, ko se dogaja vuhu stvari.
Ej, jaz pa trajbam fuzbal.

le na kaj me je to spomnilo?

Moj “zavožen” life.
Nihče ti ni rekel, da bo tak, a?
Pa vam povem nekaj.
To je daleč od zavoženega.
To je fenomenalen svet.
Imam pač vijolčne fotke.
Nogometašev za kupe dvdjev.
Smeha za par romanov.
Prijateljev, znancev in kolegov za telefonski imenik.
Veste kaj vse ne doživim z norci, ki čutijo isto kot jaz?
Ki kljub porazu v avto pojejo in plešejo?
In tukaj je bistvo…
…fuzbal niso zmage in porazi.
Fuzbal so prijateljstva, ki smo jih zgradili,
ljudi, ki jih sredi noči kličemo.
Fuzbal je humanitarnost, pripadnost.
Ljubezen.
Veste, to je…ko je večno.
Res je to večno.

še ena vesela. 🙂

Ne samo, da smo skupaj.
Rastemo in smo boljši.
Kake tri sem danes v avtu mela.
Boštjan, Nuša in Nina.
Ne, nič nismo pile.
Samo jokale smo od smeha skoraj pod stolom.
Ker smo našli v tem neko veselje.
Ko se zadereš da je ok…ker verjameš.
Dvignite glavo.
Ploskamo vam.
Naši ste.
In tega vam nihče ne more vzet.
In nam tudi ne.
Kako krasno je bit navijač.
Pojma nimate.
Poznam Slovenijo, pozna nas ves svet.
Ko nikogar ni, mi smo tu.
Hvala vsem, ki ste bili z nami…tam ali v mislih…ni važno.
Ker vem da vam je mar.
In meni je še bolj.
Hvala bojevniki.
Ker zaradi vas imamo upanje.
Da bo še čisto vse ok.
Rada vas ima.
Mala Mo. :*