Vezalke

Včasih sem bila prepričana, da imamo lahko ljudje plan. Da lahko živimo po nekih normah in pravilih. Da lahko ostanemo v nekem svojem balonu življenja in smo preprosto srečni.

Danes je sobota. Ne vemo kaj bo prinesla nedelja. Ne vemo ali bomo v sredo igrali prvi krog in samo želimo si lahko, da bo testiranje negativno za čisto vse.

Danes sem na pripravljalni tekmi sedla na CC tribuno. Kako izjemen pogled. Še enkrat znova. Ljubezen na prvi pogled. Vedno znova. Vsak korak je tako poseben. Vsak trenutek tako vtetoviran v srce.

Pravila zahtevajo distanco, ki se je držimo. A srce ne pozna distance. Mi skupaj eno smo. Tako ali drugače na tribuni. Vsi tisti, ki hvaležno uživamo vsak trenutek tekme. Vsi, ki smo bili tam in spremljali tekmo proti ekipi FC Slovačko.

Od zadnje tekme se je veliko spremenilo. Rezervna klop je prišla na vzhodno stran, novinarji na C tribuno. V tisti čudoviti kulisi meni ljube tribune.

Aljoša in Jasmin za dva proti ena za še eno zmagovalno tekmo, ki je bila tako drugačna in tako učenja polna. Tekmo, ko sem si odgovorila na številna vprašanja.

Tekma, ko sem si stopila na vezalke in se nasmehnila.
V resnici smo si tak podobni…

Verjeti vase, zaupati vase in imeti ljudi okoli sebe, ki počnejo točno to. Imeli ljudi, ki se požvižgajo na tuje besede nepomembnih tujcev. Ki so ob tebi, ko si sam, ko jočeš ali si na vrhu svojega uspeha. In predvsem takrat. So ponosni, da te poznajo in bodo vedno nekje na tvoji strani.

Vijol’čna vojska je izjemna vojska. Ima toliko zgodb, ima toliko spominov. V roke smo si segli v slabih in dobrih časih. Ko nikogar ni bilo, smo stali, ploskali in verjeli.

Danes sem se s stadiona vlekla ko megla. Joj kak nisem hotela it. Pa klepet tu, pa klepet tam. Kak je lepo. Kak je stadion taka toplina. Kak je lahko nekaj tako izjemnega. In v še bolj izjemnega se spreminja.

Dela potekajo, ekipe garajo, da bodo stadion naredile popoln v dogovorjenem času. Najlepši grafit še vedno žari v vsem svojem sijaju.

Stadion zapustim na severu. Joj kje je že tekma, ko smo po tekmi stali na severu. Zdi se kot cela večnost. Pogrešam vas prijatelji, naše minute, ki so postale ure. Ko smo čakali na fotografije, avtograme. Koliko let smo že na severu in danes sem skupaj z reditelji stala pri tisti ograji brez vas.

Pogledala kako so novinarji intervjuvali trenerja, potem pa kakšno rekla z glavnimi akterji tekme, mahala. Razdalja nas mogoče loči, a prijatelji ostajamo.

Lepa je bila ta severna ograja…občutila sem njeno moč. Njeno energijo. Oh ti naši pubeci, kako izjemni ste in kako lepo je, da vas imamo.

Ta tekma je bila na vse načine drugačna. Nekako ko pogledam nanjo sem hvaležna predvsem za vse priložnosti, za tiste tri pikice, ki govorijo stvari, o katerih nikoli ne bom govorila. Za ledeni čaj, ki me je spomnil kako lepo je biti zdrav, na prijaznost, ki jo ima samo ta stadion.

Lepo je it v svet, a najlepše je doma. Ta čarobnost, ta moč. Ta energija.
Ne vem kdaj se znova srečamo, a jutri pridem da končam mojih 10…tisti krog pred domom…ko se z nasmehom poslovim po tem, ko vztrajam pri svojem cilju.

A če kdaj, vemo kdaj se vidimo.

2. in 3. september 2020. Sreda in četrtek. Vijol’čna kri za vse ljudi. Stadion Ljudski vrt. Vse informacije v prihodnjih dneh. Vi pa le  pazite nase in predvsem ostanite zdravi in poskrbite za prijatelje okoli sebe.

Rada vas ima.
Neizmerno hvaležna.
MalaMo. :*