Generali Generalke

Dežne kapljice so počasi stopicale po listu papirja, ko sem prispela na štenge. Kulica je pisala in termometer je pokazal, da sem zdrava po njegovem merilu. Zahvalila sem se in počasi korakala proti meni ljubi tribuni.

V nahrbtniku je bila tudi marela…kaj pa če…
Grem na meni ljubi prostor in se učim. Od najboljših. Zakaj gre čas, ko pridem na stadion tako zelo prehitro? Želim si, da bi se ustavil…jaz pa bi lahko opazovala…lahko na daleč…vidim dobro…da bi rekla…ne še…zakaj že?

Veselim se novih dresov. Komaj čakam, da pridejo ven v njih. Tako bulim dol, da ja ne zamudim prvih korakov v dresih, ki nas bodo spremljali celo sezono.

Rulo kapetan. Te obveznosti res hitro rešijo. Saj ni čudno, da jih včasih uspem zamudit. A danes si ne želim. Novi dresi so in novo poglavje, generalka pred sezono se lahko začne.

Vrtnice so prišle. Če je računalniški kamp v Gorici, pa seveda tam ne morem biti, pa je Gorica prišla k nam.

Že popoldan se razveselim novice. Prišel je Mateo. In razveselil svojo čudovito družino. Ata pa je tokrat moral zamuditi tekmo. Ne, Cvijota ni bilo. A nismo bili jezni, čeprav smo se ga srčno veselili. Komaj sem čakala, da naredim fotografijo kako se je vrnil na najlepši stadion. A tokrat pošiljam najlepše želje. Najbolj zdrave trenutke, naj bo vse magično, srečno in nepopisno polno krasnih dogodkov. Ker otroci so naš zaklad in dobrodošel mali zakladek. Naj ti sonček sije vse dni. In nikoli ne pozabi, da vojska ljudi zmeraj, pa čeprav v srčku, zmeraj pazi nate.

In se trenutek ne ustavi…dež pa se pomeša s sončkom…na sceno stopi…Meša. Jasmin po izjemnem Rokovem kotu zadene prvega. Rok pol zadene penal. Vrnice zmanjšajo rezultat.

Vse ostalo potem ostane nam. Martin dvakrat, Jasmin še enkrat pa še Andrej in šest golov ostane rezultat za zadnjo tekmo pred upam da začetkom sezone.

Ne vemo kaj bomo jutri, ne vemo kaj se bo zgodilo v prihodnjih dneh. A imeli smo danes.

Lahko le verjamemo, lahko smo srečni, da imamo v dlaneh in nogah to življenje. Pozabljamo, da je lahko en udarec usoden, en korak napačen.
Vsaka tekma mi nekaj da. Me veliko nauči. Skromnosti sem vajena, prijetnih in izjemnih ljudi, ki jih srečam na poti se nikoli ne naveličam.

Danes je bil eden tistih dni, ko si misliš…verjetno ne bo nič posebnega. Pol pa je vse posebno. Od jutra ko se počasi pod Kalvarijo vračam na tradicionalni krog in potem s super prijatelji praznujem dva rojstna dneva in si privoščim najboljšo zaherco na svetu.

Mislim si…dve uri pa pol sta dosti…potem pa ko stopim iz zelenega avta vem…od prijaznih in izjemnih prijateljev sem točno tu, kjer moram biti. Vse je tako kot mora biti in ko vidim vse te čudovite obraze se vprašam…vas lahko obdržim za zmeraj?

Stadion se počasi postavlja na svoje mesto. Eni so se naučili, da kaka vzhodna štenga malo maje, pa da mogoče kaka kaplja najde napačno luknjo.

Novi obrazi. Stara spoznanja. Misel, da se lahko pobereš in greš naprej, a ko bi vsi vedeli za tvojo prtljago, tvojo zgodbo, bi še stali za tabo ali bi te gledali skozi drugačne oči?

Gledam fante na igrišču in jim ploskam. Verjamem vanje. Ime ti daje delo, a najbolj pomembno je da se zavedaš kaj nosiš na sprednjem delu. Vse je na tebi. V tvojih sanjah, tvojih željah. Tvoji moči. Energiji. Si prepričan da si general ali si želiš še to postati? Si pripravljen na borbo in željo, ter upanje, da boš na koncu tam kjer moraš biti?

Morda ne da moraš biti, a veš kje je konec poglavja. Ne knjige. Poglavja. Lahko se vračaš nazaj, a ne pozabi, da vse kar si želiš še niti napisal nisi. Rad bi, morda ne veš kako. Mogoče se ti je knjiga vmes malo zaprla. Izgubljen si. Čas te je izgubil nekje med mladostjo, norostjo in željo.
Obstaneš. Vsi so proti tebi, ti pa hitiš, da bi te razumeli. Da bi slišali tvoj krik ko je noč prekratka in se z jutrom vračaš. Da bi našel sebe.

Rad bi ugajal, pa še zmeraj ne veš niti kako ugajati sebi. Sem to res jaz kaj gledam v ogledalu ali je to nekdo, ki je postal nekdo, ki je še zmeraj brez nečesa?

Ker ko ti rečejo, da imaš vse pa vendarle še ničesar nimaš, ker se bo vse pokazalo šele takrat ko boš vse izgubil. In izgubiš lahko takoj. V trenu.
Vsi so prvi, a vsak je na koncu dvanajsti. Vsak lahko nosi najboljši in najlepši dres, a je breme dresa tisto, ki ga lahko preneseš?
Razmišljam…samo razmišljam…kot zmeraj.

Če so vsi na seznamu in nikogar ni, kako potem ne vemo kdo je del seznama in kje se lahko seznam izgubi, če preveč zapiha veter? Morda kapljice skrijejo zgodbo o uspehu.
Mojca…

Sobota zvečer je…jaz pa sem ugotovila da bom napisala verjetno najbolj nenavaden blog vseh časov. Osebi kosmate sorte, po domače mačku Mejotu to ne bo všeč. No, ni mu. Že parkrat mi je svoje povedal, jaz pa sem samo želela povedati, da sem hvaležna, ker mi je ta tekma dala več kot samo fuzbal. Kaj vse bom odnesla od tu in hvaležno ploskam vsem za organizacijo. Izjemno delo opravljate v teh časih. Včasih se premalo zavedamo kako redko je kakšna priložnost lahko nepozaben trenutek. Ki traja za zmeraj…

Kot tisti trenutek, ko prihitim po štengah…da vlovim tiskovno…prisluhnem Martinu in g. Jakiroviću. Ko se naučim, da je znanje v nas za to, da ga delimo z drugimi. In da je včasih v očeh in prstih in prsih več kot boste upali kdaj prav pogledati…

Hvaležnost hvaležnosti. Za to, da imamo privilegij biti del vijol’čne familije. Z novimi, najlepšimi dresi. Že na spletu za vse navijače in s ponedeljkom v obeh najlepših trgovinah daleč na svetu.

Čez 18 in 19 dni pa hitimo. Vijol’čna kri za vse ljudi in letnica 2020.
Dvodnevna zgodba piše nekaj, kar ni še nikoli. Pridite in ne pozabite…zdravi, da pomagamo tistim, ki nas potrebujejo.

Odziv od včeraj je neverjeten. Hvala vsem prijateljem akcije, ki se na takšen ali drugačen način odzivate z vašo pomočjo. Ne pozabite, da tudi če ne morete darovati krvi je pomembno, da je način, da nam vseeno pomagate. In to je tako, da poveste naprej tistim, ki bi nam lahko pomagali. Zato hvala vsem. Čisto vsem. In še vsem, ki jih zmeraj pozabim.

Bodite sonček. Bodite luč. Bodite energija. Bodite prijazni. Bodite iskreni. In predvsem, bodite tisti, ki boste namesto izgovorov našli rešitve in z dejanji pomagali ali pa morda bili samo prava tišina v bolečini.
Se vidimo, slišimo, beremo in predvsem…skupaj smo. V srcu vijol’čni. Ker kaj je lepšega kot bit del tako čudovite zgodbe. Ah…Mojči…saj veš. To je privilegij. Velik in največji.

Ustvarite si lepe spomine in komaj čakam, da jih slišim.
Rada vas ima.
Najbolj ponosna organizatorke krvodajalske akcije na svetu.
MalaMo. :*