7. marec je bil, ko smo se nazadnje videli na fuzbalu. Zdi se kot cela večnost. In ni videt novega začetka. 14 dni karantene je postalo en mesec, če bomo doma tri, ne bom presenečena, čeprav nisem črnogleda.
Ljudski vrt obiščem vsaj enkrat na dan, naredim krog, morda kakšno fotografijo, pomirjeno ga opazujem hvaležna, da nas tak potrpežljivo čaka.
Te dni se vidi kako zelo radi imamo šport, fuzbal, odbojko, vse kar spada v športne prireditve, ki jih obožujemo v živo ali po tv ekranih. Odpovedani so veliki teniški turnirji, ob katerih sem prebedela marsikatero noč in sedela več ur dnevno, evropsko prvenstvo se je prestavilo, olimpijada bo na liho leto, svet…stoji.
Prve tedne sem kot v transu stala tudi sama. Nisem se znala soočiti z nastalo situacijo, bila sem doma po cele dneve, nisem upala niti prav na luft in nakup Mejotovega peska v drogeriji je bil pravi dosežek. Po ulici sem šla kot da sem sama okužena in domov sem prišla prepotena, a srečna.
Spomnim se, da sem tisti dan Tadeja prosila, če me pelje okoli stadiona en krog. Po mojem sem mela solzne oči, ko sem se sprehajala okoli kraja, ki tako veliko daje. A tako nič ne zahteva nazaj. Že pogled je bil dovolj, da sem se zavedala, da bo kmalu vse dobro.
A naslednje dni sem se spet zaprla vase, urejala krvodajalsko promocijo koliko je le šlo od doma, se veliko pogovarjala, in napaka, vidno preveč brala novice.
Med vsem tem razcepom kaj je res, ni res, kaj je prav, kaj ni prav, gripa, ni gripa, dihala, mrtvi, živi, ranljivi…nekje me je zabilo nazaj.
En večer sem doživela neki čudni, verjetno rahlo paničen napad in se vstrašila za svoje življenje. Ni mi bilo tega treba.
Sem proti represiji in vsi, ki me poznajo sem proti rasni nestrpnosti in podobnih obliki sovražnosti v katerikoli obliki. Do ljudi, do živali, do vseh živih bitij, ki se ne morejo zagovarjati sama.
In potem je prišel ironično, prvi april. Povabilo na intervju sem dobila in na južni ploščadi sem razlagala o zgodovini krvodajalske akcije in še preden sem prišla tja, sem šla po severu do nabiralnika pošte na Gosposvetski in ko sem se vračala proti stadionu, sem že bila prepričana, da bom naredila nekaj, kar nisem še naredila nikoli.
Zlata Ines mi je ponudila podporo preko telefona in po intervjuju sem povedala kam odhajam. Nisem jaz tip, ki bi se neke gibal, pune laufal nekje in se potil po telovadnicah. Pa mislim da me v telovadnici res ne boste videli, da bi pa od sile začela laufat pa res dvomim. Če bi srečala medveda bi verjetno rekla…tu me maš, jaz ne morem.
A sem tisto sredo zmogla za mene nepredstavljivo. Toliko vsega se je nabralo, da sem preprosto samo šla. Izbrala sem si pot, ki sem si jo nekje v glavi začrtala, zavrtela telefon in hodila. Samo hodila sem in hodila.
Kalvarija. Zaprte štenge. A za mene prej olajšanje, kot želja, da bi tam gor še kdaj skakala. Pa lepo okoli. Po preprosti poti, do cerkve svete Barbare. Pa dol na lesene štenge, mimo trobentice.
Mestni vrh. Lep v vsem svojem sijaju.
Pa mirno dol, preko ribnika na tisto meni nepredstavljivo strmino. Kak sem sopihala. Ni šlo pa ni šlo. Vmes sem fotografirala vse živo. Spomnim se, da sem prišla prvi dan domov in sem mela fotografij za celo fotoknjigo. A prišla. Trmasto sem rinla gor in še gor in gor. Dokler nisem prišla do neke klopce in vedela sem…piči desno in pogled na Piramido ti bo nagrada.
Bila je. Ne spomnim se kdaj sem se tak dobro počutila, kot tisti dan. A ker sem imela še druge plane sem pristala še na Lentu in na koncu so se kilometri kar nabrali.
Tako sem vsak dan počasi, vztrajno in zagnano počasi pihala na brege. Z izjemo enega dneva, sem v zadnjih 14 dneh bila na vseh treh, tako da jih skupaj štejem, do danes, 41.
Uf, so bile bitke. Bi šla, ne bi šla. Noga boli, koleno na nogi res boli. Kaj če bi danes kaj izpustila. Mogoče pa mi to res ni treba.
A trmasta in vztrajna Mojca se zadnje dni ni dala. Tudi včeraj, ko se je zdelo da bo lilo in da bo sneg malo zasipal mesto, sem vztrajala. Zadnje dni nisem sama, pa je lažje.
Poti so drugačne, a vedno so cilji isti. Naučila sem se poti, ki jih zemljevid ne najde, spoznala sprehajalce, ki jih verjetno drugače ne bi.
Nekatere vztrajno učim s stavkom: »Gospa, dva metra!« in pol dobim grde besede nazaj, nekaterim želim dopovedat da je mogoče kakšna pot za kolesarje vendarle prepovedana. Včasih kakšno pikro spustim tistim, ki ne razumejo, da sprehajalne poti niso igrišče za otroke, kup razigranih psov in predvsem neizobraženih lastnikov.
Včasih komu prijazno pojasnim, da so virusi tudi na klopcah, a največkrat opazujem trume ljudi, ki avte nepravilno parkirajo in se grupirajo v parku, kot da med nami ni nobenega straha o virusu. Opazujem ljudi, ki jim je čisto vseeno kaj se bo z nami zgodilo in ne moti me, da ogrožajo sebe, skrbi me, če bodo pri tem ogrozili mene ali koga, ki ga imam rada.
Nihče se v celoti ne drži ukrepov, ker če se bi jih, bi psihiatrična bolnišnica pokala po šivih.
Dolgo nisem želela na zrak, ker sem se preprosto bala. A če prvega aprila ne bi zagnala svoje vidno preveč buckaste riti, bi verjetno danes glavo tiščala v školjko in se smilila sama sebi.
A v vsej tej zgodbi sem se predvsem veliko naučila o tem kdo nočem biti, kdo nisem, kdo ne želim postati. Vsi ljudje, ki sem jih srečala, so mi toliko dali. Eni dobri, eni slabi. A jih ne želim predalčkati. Ker sem vsem v prvi vrsti tako zelo hvaležna. Da so bili na tej moji poti in verjamem, da jih bom, če bom le vztrajna, v prihodnjih dneh še srečala.
Prijaznega gospoda, ki mi je na poti s Kalvarije dal prostor, da sva bila na dva metra in sva se tako srčno smejala sreči sončnega dne in medsebojnega spoštovanja, kužiki, ki me je že dvakrat tak posrečeno lubčkala in sem jo prosila, da le gre z lastnikom, majhnemu otroku na poti s Piramide, ki se je pridno sprehajal z očetom in se na neki točki ustavil in me pogledal s tako velikimi očmi.
Pa vsem prijaznim ljudem za dober in lep dan, pa vsem tistim, ki so me naučili, da moram jaz paziti nase, ker oni ne bodo name, ker sem le tujec na poti, pa gospod, katerega psička je prišla na čohanje, pa je rekel, da se tudi on rad čoha. Pa vsi tisti kolesarji, ki so se prijazno opravičevali in pozdravljali. Da o hvaležni tekačici, ki je že vsaj drugič hitela na Piramido sploh ne govorim.
Toliko različnih ljudi, toliko različnih zgodb. Toliko pozdravov, toliko pogledov v tla, ker ne smemo, ker nam ni dovoljeno. Pa vendar smo vsi šli ven, ker smo to potrebovali, ker smo vsi želeli oditi ven.
Pozdravit metuljčke, se nasmejat ovčki na poti, prijaznemu psu, se ogniti kači, pozdravit ptičke, ki pojejo, labodjemu spevu na Lentu nameniti občudujoče poglede, žolni namenit en prijazen nasmeh. Skočit na kak list, občudovat korenine, ki so naredile stopnice, gledat kako so se drevesa združila, v parku zrasla nova, nekatera stara porezana.
Fotografirala sem nešteto cvetov, vijolic, umetnin, ki jih je naredila narava. Muzej na prostem. Občudovan, če le pogledate dobro in si vzamete čas, da občudujete njegovo lepoto. Če ne bi bilo te karantene, bi mi to ostalo skrito očem. Ne bi videla vseh teh lepot, ki jih vsak dan srečujem na poti.
Marsikdo te dni odkriva Mestni vrh, številni ugotavljajo, da je Piramida polna kot že dolgo ne, Kalvarija pa sije v vsem svojem sijaju.
Čisto vsaki dan grem po spomin na vsakem vrhu k pogledu na stadion. Čisto vsaki dan. Vsak kot je drugačen, vsak spomin unikaten, eni moji pogledi bolj srečni, drugi manj. Eni bolj zmatrani, drugi manj. Včasih nosim svinec na nogah, včasih sem kot lahkotna pena sončne pomladi.
Naučila me je ta karantena, da nekateri ljudje mogoče nikoli ne bodo dobri ljudje, a da je moja naloga, da postanem boljši človek. Da začnem pri sebi. Da nisem jaz kriva na njih negativen odziv, ampak da ostajam zvesta sama sebi in svojim načelom, ki jih premorem. V teh dneh sem mogoče res žalostna, da so vrata knjižnice zaprte, a sem našla dobre romane, ki sem jih kupila leta nazaj ali jih dobila za darilo, pa so vedno ostali zaprti z izgovorom…samo še to iz knjižnice prinesem, potem pa res. In dve sta že našli mesto na mizi. Eno zanimivo branje je pred mano ko končam te vrstice.
Čeprav smo kot podjetje zasipani z delom, za kar se vsem iz srca zahvaljujemo, še zmeraj vsi najdemo čas eden za drugega. Mejotu sem na trenutke prav zoprna in zdaj me je vesel, ko se po dveh urah cela zmatrana privlečem domov in ve, da sem prišla v enem kosu. Še on ve, da je to za mene ekstremni šport.
A se trudim. Res se te dni trudim. Da pokličem prijatelje, da pišem prijateljem. Da ne pozabim na majhne radosti, ker jih preprosto obožujem, jih imam rada in so v mojem srcu. Neizmerno sem vesela vseh, ki mi karkoli pošljejo, karkoli. Samo da kliknejo na moje ime in vem, da mi želijo kaj simpatičnega povedat s posredovanim sporočilom. Neizmerno sem vesela vseh prijateljev, ki se oglašajo po dolgih letih s krasnimi besedami in vem, da jih še zmeraj imam. Vsem, ki ste tu za mene, pa čeprav morda samo v mislih, hvala. Hvala vsem, ker nas gor drži samo ljubezen.
Moji blogi so z leti postali drugačni. Ker sem se spremenila.
Pred dnevi sem objavila fotografijo, res arhivsko, ker sem iskala, veveričko v arhivu, našla pa…ja, Ribičijo. Iz tistih časov, ko smo pod odrom peli stare hite, spili kaj dobrega in se s »Svirači,« vračali domov, ko se je delal dan. Na njej sem z g. Piljo, bolj znanim kot Lepi dasa. Fotografija bo kmalu stara 10 let. Bila sem popolnoma drugačna oseba. Ko gledam tisto Mojco se komaj prepoznam. Ne samo zaradi očal in kilogramov. Nekaj sem izgubila, nekaj dobila. Hvaležna za tisto Mojco, ker brez nje ne bi bila to, kar sem danes.
In v naslednjih dneh bo še težje za vse. Mogoče boste rabili masko, mogoče ne. Zdaj ne rabimo več rokavic, včeraj smo jih še rabili. Mogoče bomo lahko šli v drugo občino, mogoče ne. Mogoče bomo lahko šli narastek barvat k najboljši frizerki, mogoče ne. Mogoče bomo v kaj prisiljeni, mogoče bodo to vendarle predpisi. Karkoli bo…fajn bi bilo, da bi to malo skup stopili. Narazen, da se razume.
Če bi mogoče bolj gledali eden na drugega na način, da bi se skupaj učili, bi bilo vse lažje. A še enkrat znova, je čas, da poslušamo, da bi slišali. Da razumemo, da spoštujemo.
In predvsem da se borimo. Fajtamo do konca.
Hočem in želim si spet tekem, želim si med ljudi, želim k prijateljem po Sloveniji. Želim si srečanja z ljudmi, ki jih želim objeti. Želim si, da bi vijol’čno kri naredili septembra in spet reševali življenja. Želim si, da bi moja mama spet lahko šla v naravo in na zrak na klopco, brez da bi se morala bati, da se ji lahko kaj zgodi. Želim si, da bi lahko vsi bojevniki v prvih linijah bolnic in zdravstvenih in ostalih ustanov spet objeli svoje družine brez strahu pred okužbo. Želim si, da bi vsak človek spet lahko živel mirno, brez strahu. Vsak človek.
Enim je vseeno kaj bo. Meni pa ni vseeno. Želim v nov dan it pomirjena, da bo vse dobro. Želim spremljati lepši in bolj zdrav, čisti svet. Želim si, da bi narava užila svoj mir, kot si ga zasluži.
Še enkrat znova se kaže, da ves denar tega sveta človeku ne more kupiti srčnega življenja in mira v sebi.
Bodite ljudje. Bodite prijazni. Bodite hvaležni, da imate čista oblačila, da ste zdravi, da niste lačni. Da se lahko učite, izobražujete. Da lahko stopite v sosednji park, na domač vrt, da ste lahko del tega življenja.
In predvsem bodite hvaležni, da če to berete v zavetju svojega doma, da niste v bolnici. Ker to pomeni, da imate praktično vse, kar potrebujete.
In če me slučajno kje srečate te dni na poti…Maribor, Šampion. Še zmeraj velja.
Za vsak velik korak MaleMo, ki jih je v tem mesecu naštela že več kot 230.000 in prehodila že več kot 160 km, hvaležna. Hmmm, prišla bi lahko že v Stožice. Peš.
Veselim se novih zgodb, res si želim pisat nove vijol’čne zgodbe. Rada bi pisala o solzah, o smehu. O novih obrazih, o skupnih prigodah.
Čeprav priznam, je objem kosmatega belega prijatelja tam pri oni štengi…več, kot si kdo sploh lahko predstavljal…
Ostanite zdravi.
Rada vas ima.
Za vijol’čni odtenek. Boljša.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić