Select Page

Dan, ki ga ni. A pride. Odide.
In pusti sledi.
Sledi na bolečino. Sledi z vprašanji.
Sledi, ki kričijo po prošnji…vrni se.
Sobotni dan Smolčkov bi rada čim prej pozabila, čeprav se ga bom spominjala do konca življenja.

Nepričakovana žalostna vest je vdarla v naša življenja kot strela in pustila veliko vrzel, ki se nikoli ne bo zapolnila.
Na prestopni dan smo izgubili prijatelja.
Dolgo nisem hotela tega sprejet. Še manj pa verjet.
Potem pa sem v joku kričala.

Nočem ustavit solz ko boli. In boli, da bi lahko od same bolečin srce počilo.
Ko je izjemno delo neverjetnih ljudi v Dvorani Tabor prelomila ta novica, ta dokončna resnica, smo se zavedali vsi, ki smo pripravljali dvorano, kako zelo minljivi smo v svoji majhnosti.

Kako lahko imamo moč nad vsem možnim, a ko življenje odide, smo le še spomin.

Domov ne vem točno kako sva prišla. Vem da sva gledala tekmo in se pogovarjala z ljudmi. Vsak na svoj način sva iskala način kako kričati, da življenje preprosto ni fer.

Tekma v Ljudskem vrtu s Taborom Sežano se je zdela kot cesta polna preprek in ovir. Gola pa preprosto ni bilo.
Fantje so kljub vsemu garali, se borili, neverjetno borbo in željo pa ni nagradil gol.

Preprosto je bilo vsega preveč.
Tudi temperature so bile znova višje, nas pa vidno premalo.
Živela sem v nekem balonu solz, jeze, žalosti in bolečine.
Spomini.

Ljudski vrt je kraj, ki mi je dal toliko prijateljev. Ne znam jih vse preštet. Ne znam pojasnit kako so mi vsi prirasli k srcu.
Tam, ko je bilo vsem tako zelo pomembno ali bomo zabili končno ta gol sem si jaz želela samo eno.
Da bi bil moj prijatelj Dejan lahko tam. Ali pa da bi lahko tekmo videl pred tv ekranom.

Zaradi vijol’čne krvi sem spoznala eno največjih bork na svetu. Njegovo ženo. Ni vedela niti mojega imena, pa je bila tistega septembrskega dne moja prijateljica.
Šest let in pol kasneje sva postali prijateljici, ki sva se vedno našli, ko so šle poti zmeraj v druge smeri. Zdelo se je, da vletim vedno, ko si misli, da se mi že čisto meša.

In zato mi je bila ta tekma samo ena misel. In ena želja.
Zdaj, krepko čez 1h zjutraj vas prosim eno…podarite ljubezen. Bodite ljubezen. Spoštujte ljubezen.

Prosim vas, da po tem, ko boste prebrali ta blog, ali pa kar zdaj, sredi tega branja, da pišete ali pokličete osebo, ki jo imate radi. Vsaj eno, lahko več in ji poveste kako zelo radi jo imate, kako jo pogrešate in kako je vaše življenje lepše, ker jo imate. Prosim vas, da to prosite tudi osebo, ki ste ji to povedali, da pove nekomu drugemu.

Jaz mojemu prijatelju tega ne morem več povedati. Ker je postal Angel.
Kljub vsem očitkom zadnjih nekaj ur se zavedam, da me je imel rad. Moj velik podpornik krvodajalske akcije, ki je zmeraj daroval kri, potem pa prišel vzpodbujat druge, ko mu je bolezen to preprečila. Človek, ki je imel tako izjemno veliko vijol’čno srce. Nesebično. Niti malo egoistično. Preprosto. Skromno.

Naučil me je, da bo še vse dobro. Ko je vse preprosto fejst tako zelo bolelo.

Včeraj po tekmi nisem počakala nogometašev, kjer smo se tolikokrat dobili, saj sva hitela vsak na svojo stran odbojkarske dvorane. Šokirana sem bila kako hitro je lahko nekdo na cilju, ki ve kaj je njegov namen.

Ko sem v tretjem nizu prišla v dvorano, sem nekam čudno tavala po dvorani, kot da ne vem kam sploh sem namenjena. In potem sem nekako pristala čisto na nepričakovanem koncu dvorane. Kjer sem nekako začutila svoj mir. In sem si dovolila, da lahko čutim solze in se jih ne sramujem.

Srce je ploskalo fantom, tem mladim talentom mariborske odbojke, ki so v štirih nizih strli odpor izjemnim odbojkarjem iz Murske Sobote.
Srčno sem ploskala tem fantom in z njimi slavila še eno zmago pred čudovito publiko dvorane. Po tekmi sem zaploskala čisto vsem, ki so prišli mimo.

Opravičujem se vsem, če sem delovala zmedena, čudna in morda preresna.
Opravičujem se vsem, ki sem jim morda podarjala prekisle nasmehe, ker so mi solze meglile oči.
Prestopni dan je bil res žalosten dan.

Kljub vsemu da nismo zmagali v nogometu, smo dobili pomembno točko do naslova prvaka. Nismo prvi, a še bomo prvi. Odbojkarji uspešno dobivajo bitko za tretje mesto po drugem delu.

A na koncu je pomembno, da imaš koga objet po uspehih, neuspehih, remijih.

Pomembno je, da imaš zmeraj ljudi, ki verjamejo vate in ljudi, ki te vzpodbujajo ko ti žvižga pol tribune. Čeprav veš da si dober, verjameš v svoje sanje, greš pokončno naprej in veš, da si naredil vse kar si mogel.

Življenju je pomembno dajati življenje.
Trenutek je življenje. Utrinek, ki mine.
Lahko še danes berete moje vrstice, a nihče ne ve, kdaj se bo vijol’čni dolgojezični (in hitro prstni) stroj ustavil…

V naslednjih dneh vas prosim, da kričite z mano. Ker boli in bo bolelo.
Če je vse z razlogom, ga tokrat ne sprejemam. Ker je preveč huda misel, da odhajajo najboljši. In da nimam moči tega spremeniti.

Se zavedate kako minljivi ste v resnici? Da ni sploh finta v virusih. Da je finta v težjih zgodbah. Ko po vseh bitkah, izgubiš vojno, ker telo preprosto več ne zmore?
Ali za kdaj zavedate kako je fajn, ko imate samo majhen nahod, gripo ali pa vas kaj boli, a ni nič resnega?

Vprašajte katerega športnika kaj mu pomeni, ko ne more pomagati prijatelju na igrišču ali se udejstvovati v športu, ki ga obožuje in ga je treniral celo svoje življenje.
Prvi marec je danes.
Danes sem se odločila, da bom žalostna. Močna, a žalostna.
In veste kaj?

In danes bom hvaležna. Ker sem imela v življenju privilegij spoznati človeka, ki je bil izjemen človek, ki sem ga ponosno poimenovala prijatelj.

In vem še eno. Nikoli več ga ne bom objela in mu povedala kako verjamem vanj. Vem pa eno. Zmeraj bo v mojem vijol’čnem srcu in vse naslednje krvodajalske akcije bom ohranjala njegovo srčno ime in pokazala svetu, govorila svetu, da je namen tega sveta, da smo človek človeku. In morda je odšel, ne bo minil niti dan, da ne bi mislila nanj in na njegovo družino, ki je spremenila toliko življenj.

Naj ne bo to slovo in naj bodo odtisi posušenih solz opomin, da nas jutri morda več ne bo.
Na snidenje.
Rada vas ima.
Žalostna.
MalaMo. :*