Slab začetek, dober konec.
To je morda povzetek našega včerajšnjega gostovanja v Murski Soboti.
Že nekaj dni prej sem Tadeja malo za šalo, malo za res »prcala,« da bi šla na to gostovanje, ker urnik, ki je trenutno napisan, ne dovoljuje da prideva na povratno tekmo modre skupine doma.
Vemo, da sem bila v Murski že večkrat zaradi fuzbala, tokrat pa sem si prvič ogledala njihovo šolsko telovadnico. Zaradi odbojke. Večkrat sem se že mimo nje peljala, pa sploh to nisem vedela da je.
Čeprav je sprva kazalo, da bomo tekmo zaradi predmeta na izvozu z avtoceste zamudili, so se prekmurski policisti in gospodje s tehničnih pregledov izkazali s hitrostjo, prijaznostjo in predanostjo.
Skoraj nas je odpihnilo, ko smo se sprehodili tistih nekaj korakov do šolske telovadnice, ki me je očarala. Simpatična, lepa. Celo v vijol’čno zelenih odtenkih. Prijetna, a kaj ko je bilo noter tako zelo mrzlo.
Krivo je bilo okno, ki ga ni bilo moč zapreti. Tako da sem si celo tekmo ogledala kar v bundi.
Suverena zmaga ni bila vprašljiva.
Vsak rahlo ustavljen korak, se je končal z bombami, še nekaj izjemnimi bloki in boljšim servisom, kot smo ga bili vajeni. Ni šlo mimo »res ne vidim dobro« vložkov in žoga je na »treh srcih« in je zunaj igrišča.
Naša dva bobnarja sta tolkla po materialu (hvala Hartman, pravi Božiček), mi pa smo ploskali pa se drli. Se mi zdi da nam je, glede na to kak malo nas je bilo, to dobro uspelo.
Sreča v očeh Roka in Trenerja sta povedala vse.
Luštno je bilo. Mogoče za to, ker smo slišali to kar smo želeli slišati in videli to, po kar smo prišli.
Čeprav je za nami ostalo nekaj zlomljene pločevine, smo na srečo vsi prišli domov celi brez vidnih posledic. Zadeva bi se lahko končala veliko hujše in verjetno v kakšni bolnišnici.
Zato hvala Pero in Mojca. Vedno bova hvaležna. Pa luštno je bilo. Upam, da še kdaj.
Le prehitro je minilo. Čeprav se zmage po uri in pol res nismo branili. Več kot zaslužena. Garaška. Delovna.
Meljite dalje. V soboto prihajajo tisti, s katerim delim kri. Če še slučajno ne veste.
Se vidimo.
Rada vas ima.
Brez praske.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić