70. Je samo številka.
Naj bodo prihodnja leta še naprej polna razvoja, izjemne energije, spoštovanja, zdravja in polna krvodajalcev z litri in litri nove krvi. Se razume da tudi vijol’čne.
Današnji dogodek na strehi sveta našega mesta je bil prečudovit.
Obe krasni zgodbi, Matjaž Javšnik, vmes pa še podelitev priznanj in zahval.
Kak sem ploskala vsem nagrajencem. Navdušena nad vsemi imeni, ki ustvarjajo krvodajalske zgodbe. Potem pa ste me trofli. Nekak sem povezala ena in ena. Slišala sem Vijol’čna kri…sem gledala kdo bo prevzel nagrado…potem pa sem dojela, da gospa Jagoda govori o meni…
Razmišljala sem sicer kak bom se vstala, čeprav ni bilo tak pogumno kot je bilo to videt. S priklonom sem se prišla priklonit. Ker ste vi tisti, ki na koncu izvedete vse moje nore ideje in naredimo skupaj najlepše krvodajalske akcije v državi.
Priznam, ne vem kaj je gospa vse povedala, ker sem bila v takem šoku, da sem samo upala, da je kdo to posnel, ker bi rada slišala. Ker ko sem hodila tja, po to čudovito priznanje in rožice samo vem, da sem upala da ne bom padla, ker so se mi noge tak tresle…
HVALA. Hvala, ker ste v tej čudoviti zgodbi našli tudi mene. Ne znam izrazit hvaležnosti in presenečenosti.
S ponosom in častjo sem sprejela vabilo na vaš častitljiv dogodek. Izpeljan vrhunsko. Hrana je bil zelo dobra, druženje v centru pa nepozabno. Končno smo lahko sproščeno govorili o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
V čast mi je bilo zaploskat upokojenim zaposlenim ob prejetih njihovih priznanjih. Poslušat o njihovih prispevkih za center, za krvodajalce, za tiste, ki so kri potrebovali. Toliko srčnosti, pristnosti na kupu. Se mi je zdelo, da moram prav pazit, da se mi ne vlije spet kaka solza.
Bilo je čudovito druženje, čas je tako prehitro minil. Zdelo se je, da sem šele prišla, čakala dvigalo in ga pol delila z najbolj šaljivim na svečanosti.
Štenge pol dol so bile tako zelo zabavne. Pot pa krajša, kot se zdi.
Težko najdem prave besede, ki bi povedale kako ste me ganili.
Pred tedni ko smo iskali primerno fotografijo za časovnico, a si niti v sanjah nisem upala predstavljat, da bo to ena tako krasna zgodba, zgodovina centra, en tak prekrasen pregled dosežkov, spominov, oseb, dogodkov.
Hvala, ker ste v nas prepoznali to kar sem sama že leta 2011 in potem 2013 ko smo se lotili nadaljevanje zgodbe. Hvala, ker ste vsi vi v meni prepoznali to srčnost, predanost, zagnanost in predvsem ogromno močne volje, trme in želje. Ker naša akcija ni običajna akcija. In zmeraj bo edinstvena, posebna in predvsem zelo polna ljubezni, spoštovanja, novih prijateljev in na koncu koncev kar je najbolj pomembno…solidarnosti, predanosti, srčnosti in ljubezni do sočloveka. Ki potrebuje našo kri. Ki potrebuje del nas, da bi sam preživel. Da bi sam čutil lahko življenje tako kot si zasluži. Da bi mu ta kri pregnala bolečine, vrnila smeh na obraz. Mu dala novo upanje.
Želim si, zato se vam še posebej zahvaljujem, da bi ljudje še naprej v meni videli osebo, ki vztraja, ki spreminja in osebo, ki ko jo vidite rečete…čas je, da spet darujem. Da pomagam. Če pa ne morem darovati, pomagam tako, da prosim druge, ki lahko.
Pomembno je namreč, da vsi držimo skupaj. Da vsi skupaj ustvarimo čudovite krvodajalske zgodbe.
Kajti seči v roke vsem vam, ki me poznate že leta, ki veste kako posebna in unikatna sem, mi je v čast. In kadarkoli se srečamo se mi zdi, da sem v življenju našla svoje največje poslanstvo.
Skoraj 15 let nazaj sem v roke prijela diplomo končanega študija. Danes sem se počutila približno enako ponosno. Kot da bi prejela nagrado za pomoč življenju. In vsi to potrebujemo.
Še naprej bom garala, se trudila, uf, dosti bom gnjavila in predvsem bom redno opominjala vse, kako pomembno je krvodajalstvo in kako smo lahko danes na eni, drugi dan pa na drugi strani.
Spomnim se tistega marčevskega dne…ko se je vse začelo…nadaljevalo, kakorkoli boste rekli. Tisti mail je spremenil vse…
Hvala Center za transfuzijsko medicino. Od prvega do zadnjega.
Hvala Tatjana, ker si popolni neznanki verjela nekaj, kar se je zdelo tako zelo nemogoče.
A lahko premikamo meje. Dovolite si premikati meje. Bodite tisti, ki niste več meja. Odprite oči. Podarite svojo roko, podariti kri.
Bodimo človek človeku. V času, ko smo pozabili si gledati v oči in biti prijatelji.
Se vidimo 2. septembra na stadionu Ljudski vrt. Komaj čakam, da vam stisnem roko pred vašim darovanjem.
Ganjena do solz in ponosna, ker sem del krvodajalske družine.
Rada vas ima.
Danes s posebnim priznanjem.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić