Drži se, naš četrti član ekipe! S tabo smo. Pogrešali smo te in upam da fajtaš bitko. Mislimo nate.
In potem smo se pripeljali do tribune. In to dobesedno.
Kak mine čas, ko srečaš prijatelje, ki jih že dolgo nisi srečal (niti ne tak dolgo, samo za mene je vsaka zgubljena prvenstvena tekma cela večnost).
Pol mi naše zlato pomaha še z igrišča.
Naša bojevnika poprimeta za mikrofone in se zraven zabavata. Mi pa na daleč tudi z njima.
Ogrevanje. Tadeja s Tadejem spraviva na press in ja, pa gremo, pa bo kaj bo.
Luka, mojstrsko. Kak blizu mene in kak mi ni ratalo veselja fotografirat, ker sem si dvakrat fotoaparat vmes izklopila. Mojstrovina moja prve klase. Pa mojih prstov.
Amir. Kje je ta kot bil z mojega pogleda. Slavje je bilo verjetno čisto pri šumi. Ampak kaki gol. Tega ne bi branili najboljši golmani na svetu. Mojstrovina, če smo že pri tem. Poezija, kjer brez lufta ostaneš.
Zahtevna, zelo zahtevna tekma, kjer nisem dočakala, kar sem pričakovala od nasprotnika.
Kar je za nas res dobro.
Je pa res, da so naši fantje odigrali tekmo, kjer si lahko zaploskajo.
Ploskam tudi obema golmanoma. Oba sta se izkazala z izjemnimi obrambami. V neki točki sem se spraševala kje jima je meja.
Krasno kuliso, čudovito navijanje pa smo videli izven stadiona. Kazen bo verjetno klub temu, čeprav je bilo danes to res prijetno na oko in uho.
Nikomur škodljivo in predvsem zelo zabavno.
Temperature zunaj res padajo, samo fantje dvigujejo pulz v vseh možnih pogledih. Tudi ta skritih pogledih.
Druženje se je danes res končalo neverjetno hitro. Tekma je minila kot bi pihnil. Kar niti nismo navajeni.
Hvala vsem za skrb, za lepe besede. Lepo se celi, krasno napredujem. Še enkrat hvala vsem mojim angelom tukaj na zemlji za vse, kar delate za mene.
In predvsem enemu, ki ve kdo je in sva mu s Tadejem neizmerno hvaležna, da ga imava.
Imava privilegij, da imava v življenju ljudi, ki so neizmerno čudoviti, ki naju spoštujejo in cenijo.
Kot jaz cenim to ekipo, ki je še enkrat pokazala zrelost, ki je zapirala lape številnim kritikom, ki je še enkrat pokazala kaj pomeni neizmerno sodelovanje, podaje, energija.
Poklon za vse. Da ste stisnili zobe, ko je kje preveč zabolelo. Ko ste se obrnili vstran, ko ste videli krivico in ko ste zdržali še enkrat znova neumnosti, ki jih moramo prenašat vedno znova in znova.
Lapsus na lapsus pa še tiho moraš bit. Vsaka vam čast, ker vam to vedno znova uspe.
In tako smo se 4 ure kasneje odpeljali domov. Mogoče je kdo videl, da sem mahala iz avta. Ja, to sem bila jaz.
Bil je krasen konec popoldneva, kjer se res nismo mogli ognit megli, ki je ni bilo videt konca. In tekmi, kjer so bili e-ji marsikje. Ne samo v megli.
Zaslužene tri pike.
Pa prosim eni ne pozabite, da je po tekmi res mrzlo. Nič ni narobe, če kdo kdaj kje kaj skrajša, malo pozabi in predvsem vidi bistvo.
Aja, za nekatere je pač nevidno. In da bi se spregledalo, ni videt.
Za konec le še, vse najboljše meni. Po 15 letih si še zmeraj ploskam in sem ponosna nase.
Pazite nase. Ne pozabite. Dokler imate zdravje, imate vse.
Rada vas ima.
Hvaležna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić