Select Page

Tudi ko se konča nogometni del leta, je v Mariboru ogromno zanimivega tudi na drugih športnih prizoriščih.

Včerajšnje: Dvorana Tabor.
Tekmi: Rokometni klub Maribor proti Riko Ribnici in Odbojkarski klub Maribor proti Črnučam.

Rezultata: 25:26 in 3:0.

Dejstva:
Rokometaši so začeli zmedeno, se z izjemnim golmanom (vedno mu ploskam in mu čestitam tudi osebno, ker imamo znova izjemni potencial v vratih. Pa ne samo enega, tudi drugi si lahko lasti izjemne poteze), potem so se pobrali, izenačili in odšli na polčas.

Nepričakovano, saj je Ribnica v slovenskem rokometu le ime. Vendar če si iz Maribora, oz. če igraš za Maribor, imaš tudi »ime,« ki to ni nujno pozitivno.

O farsah, ki jih je za preštet za več kot prste obeh rok, ne bom.

Tudi ne bom o »gasilski vaji,« ki mi še zdaj odzvanja v glavi.

Treba je priznat, da bi rokometaši kljub vsemu tekmo lahko dobili, če bi morda »ugotovili,« da tekma ne traja samo nekaj določenih minut, ko ti gre za nohte, ampak 60 minut in predvsem dejstvo, da te žal »ne sme« stirit krivičnost, ki se ti dogaja, ampak jo moraš vzet kot »normalno,« čeprav bi, kot bi rekli v našem žargonu »nekomu bučo gor odpr.«

Tekma je bila zelo napeta, za oko ne preveč gledljiva, ker pravila pač ne veljajo za vse enake.

Blog ima nenapisano pravilo, da je v prvi vrsti medvrstičen, sarkastičen in zelo posreden. Zato se res trudim napisat tako, da ne bom koga na kakršenkoli način užalila zaradi neizkušenosti, premalo znanja in pametovanja o nečem, kar bi naj nekdo vedel, saj je vendarle za to plačan.

Dejstvo, da nekdo vzkipi po določenem času verjetno ni posledica poštenosti in empatije. Zato mogoče samo, ampak samo v razmislek, da fantje, ki oblečejo vijol’čni dres v kateremkoli športu, niso nič manj vredni od katere koli druge ekipe.

Res je, včasih rabiš kanček več povezanosti, sreče in morda, morda malo več razumevanja. A v neki določeni točki se samo vprašaš kaj bi bilo, če bi bilo. Nisem znana po tem, da se grem sodnika, predvsem nisem človek, ki kaže s prstom na druge, ker vendarle nimam toliko znanja, kot nekdo, ki je opravil določene izpite, določene teste za opravljanje svojega dela.

Res je, sem samo navijač, ki gre na tekmo, na katero pride fant, mlajši od desetih let, ki ga mama uči iskrenosti in poštenosti. Ves čas sprašuje zakaj se določene stvari ne dogajajo kot bi se morale, mama pa ga gleda nemo in nima odgovora, saj ona ve, kar on ve. A mu ne more povedati, premlad je še, da življenje ni vedno pravično z njimi in mu želi ohranjati neko iluzijo o tem, da je življenje v prvi vrsti res dobro, če si pošten, če si garač in če delaš drugim dobro.

Zelo malo poznam fantov rokometne ekipe. A dovolj, da ne rabijo besed, da jih razumem.

Pa rada vas imam fantje. Super ste. Dajte fajtat dalje. Ne, ker morate, ampak, ker se spomnite zakaj ste začeli. Ker imate radi ta šport. In borite se. Saj vsi delamo napake, zato se naučimo odpuščat ljudem, ki ne vedo kaj delajo in sebi, ker se vsaki dan učimo. Tako ali drugače.

Dejstva drugič.
Odbojkarji so za razliko od svojih rokometnih prijateljev, svoje »švercanje« imeli v drugem nizu. Ko sem stopila v dvorano, je bilo že vse po njihovo.

Tretji niz? Kaj rečt? Kot znajo.
Celo zmagovalno točko imam posneto. No, pač tisto, kar boste videli v posnetku. Če ga boste pogledali do konca, boste videli še en krasen posrečen prizor, ki smo ga razumeli čisto vsi.

Fantje harajo. Kaj rečt. Ne pustijo se zmest, in vedno znova mi dajejo občutek, da so skupaj že 20 let in da jim nihče nič ne more. Kar je dejansko tak res.

Pohvala še izjemnim navijačem. Zaradi res visokega tempa tekem jih ni v stotinah, so pa pravi, iskreni, čudoviti, nasmejani, pristni. G. na mikrofonu, dame in gospodje, Peter Možič drži gor dvorano vedno znova kot da se gre za finale (in občutek je blesavo dober), Tadej s pomočniki tuče po tistih sodih pa s pomočniki na bobnih kot da ni utrujen od napornega tedna, navijači z mamami, tetami in babicami (in seveda očeti, strici in dedki) na čelu pa kažejo svoj velik in pristen navijaški karakter.

Zaključek: luštno je bilo. Minilo je hitro. Fajn smo se imeli.

Pa ogromno lekcij smo odnesli. In to je edino, kar šteje na koncu dneva. Kaj ti bodo zmage, če jih ne razumeš in kaj ti bodo porazi, če jih jemlješ napačno.

Vsem čudovito nedeljo in na branje…kmalu. Še letos.
Rada vas ima.

Mariborsko vijol’čno srce.

MalaMo. :*