Mesec dni nazaj je bil en poseben dan. Ljudski vrt. Vijol’čna kri za vse ljudi, osmič. In več kot 105 litrov krvi.
Zbranih, pod vzhodno tribuno stadiona. Stadiona, ki ga imenujem Dom. To je kraj, kjer se dogajajo čudeži. To je kraj, ker se čas ustavi. Ali pa preprosto mine prehitro. Je kraj, kjer smo v življenju povedali marsikaj, kar drugje ne bi. Je kraj, kjer smo spoznali čudovite ljudi in najboljše prijatelje. Je kraj, kjer se srečata sreča in žalost. Kjer se rodi ljubezen. Kjer nikoli ne umre upanje.
Je kraj, kjer ljudje pozabijo, kjer se najdejo. Ki včasih kaj izgubijo. A vedno ostanejo.
Ljudski vrt, ki je nekoč imel nekaj čisto drugega, je postal zatočišče zgubljenih, veselih, kritičnih in tudi žvižgočih. Je kraj, kjer sem nekoč sedla na zahodno tribuno. Ker sem želela videti. Se ustrašila. A se vrnila.
In ostala.
Moja ljubezen do stadiona ni od rojstva, nisem kot mali otrok laufala po njem. In najina ljubezen se je zgodila šele na faksu. Nikoli ni prepozno za tako ljubezen, zato je najina do konca življenja.
Kar nekaj sedežev sem menjala do svojega cilja. A zdaj sem tu. In tukaj ostajam.
Če me iščete med množico, me boste našli na vzhodu, na C tribuni, kjer izstopam s svojim kupom las. Večkrat me boste videli zamišljeno, jezno. Mogoče tudi glasno. A največkrat imam v roki fotoaparat in ustvarjam spomin. V manjši obliki, kot sem nekoč. A take, drugačne. Posebne.
Kot Ljudski vrt je. Izjemen v vsej svoji veličini. Drugačen. Z dušo in srcem. Naš. Tako unikaten. Tako magičen.
Ni popoln. Malo je že star. Stara tribuna kliče po prenovi že leta. Nihče je ne sliši in vsi vidijo vse, samo to ne, kar je nujno. Da potrebuje ljubezen. Da potrebuje nov del. Da razpada. Da ne more več. Da si zasluži novo zgodbo. Nov začetek. Novo poslanstvo. Ki ga zadnja leta tako dobro opravlja ostali del stadiona.
Naš stadion in naš ponos. Naša energija. Naše zdravilo. Naše zdravje.
Tukaj smo, ko lije kot iz škafa, tukaj smo po tem, ko smo se nekoč polili s škafom. Tukaj smo, ko sonce tak žge na tribuno da nič ne vidiš. Tukaj smo, ko snežinke padajo ali pa ko je na termometru minus. Tukaj smo, ker smo tukaj srečni.
Kolikokrat slišim, da kam v takem rinem. Da mi ni treba. Če pa je doma pred tv tak fajn.
Doma pred tv sploh ni fajn. Že dolga leta ni doma fajn. Že dolga leta se vračamo domov, ker je tam točno tako kot mora bit. Po bitki z vnetjem v bolnici, pa po bitki s hudimi prehladi in vročinami.
Tudi zavrtel se je že Ljudski vrt. Pa ne od alkohola, ampak od pomanjkanja, kaka ironija, sladkorja. A vem, da sem na varnem. Če se mi bo karkoli zgodilo, je pomoč blizu. Kaj, sedi zraven mene.
Ljudski vrt bo vedno več kot samo dom, stadion. Bo več kot samo stavba, v katero zahajamo. Ljudski vrt rešuje življenja. Do zdaj mu je to uspelo že osemkrat. In zgodba se nadaljuje. Drugo leto. Datum je željen, ni pa še potrjen. In točno na tem lepem stadionu je več kot 1000 ljudi že darovalo kri. Številke, ob katerih se ti zarosi oko in si ponosen. Da je stadion združil. Ljudi ob stiski. Ob bolečini. Sreči. In ljubezni. Povezal nas je in nam dal ime. Najboljši navijači na planetu. Z najboljših klubom, NK Mariborom, je ta stadion znan po celi Evropi, prepričana sem, da o nas ve tudi še kakšen drugi del sveta. Ker mi smo Maribor.
Ta srček mesta, ta duša mesta. Edinstven. S premalo parkirišč, ko so velike tekme, in zelo velik, ko nam ne gre. Je stadion, kjer se zvesta vojska redno dobimo. Pred tekmo na južni ploščadi, po tekmi na severni. Ko ni tekme, je sprehod okoli stadion včasih boljši kot katerakoli tableta na tem svetu. Ja, Kapetan bi rekel, da dobra terapija ful pomaga. In zagotovo pomaga.
Obožujem, ko gledam kako sonce zahaja za stadionom in vijol’čno riše svoje zgodbe. Obožujem, ko opazujem kapljice dežja, ki se ustavljajo na vrhu reflektorja. Ki je nekomu še tako zelo poseben in edinstven.
Obožujem zvok stopinj, ko stopam proti svoji tribuni in pogledam nanjo in ga vidim. Čaka me. Malo umazan, malo pošvedran, vijol’čn in moj. Če bi lahko govoril, bi povedal marsikaj. A vem, da bi bil ponosen na mene, ker sem si devet let in še nekaj mesecev nazaj izbrala njega. In ga preprosto nočem zapustiti.
Hvaležna sem, za ta čudovit stadion. Ker je pošten, iskren, zahteven in uspešen. Ker nam je v ponos v vseh svojih številkah, ki jih nosi za seboj. Ker je videl evropske velikane, ker je videl znoj, bolečine in pretrese možganov. Videl je veliko Ligo prvakov, pa ne enkrat in gostil Ligo Evropa, kot jo ostali v državi lahko samo sanjajo. V pokalu Intertoto so nas dobesedno vlekli za nos, a rumena podmornica je dobila svoje.
Ni vedno rožnato in tudi nikoli ne bo. Življenje so zmage in porazi, so objemi žalosti in solze srčnosti.
Pomembno je, da na koncu dneva vsi damo od sebe vse kar zmoremo in znamo.
Zato je ta blog 900 zate, moj najljubši dom, moj najljubši stadion, moj steber in moja rama. Moje zdravilo in moj prijatelj. Ker sem lahko tukaj to kar sem in ker me tukaj spomniš, da je življenje zelo lepo.
Hvala za vse prijatelje, ki si mi jih pripeljal, hvala za vse nepozabne zgodbe. Hvala, ker brez tebe ni nas. Hvala, ker si zavetje najboljšim nogometašem na planetu in si njihov varen pristan do novih zmag. Hvala, ker se tukaj počutijo dobro in ker jim vsak dan izrekaš najlepšo dobrodošlico.
NK Maribor, Dom prvakov. Vidimo se jutri. Lepo vas bo objeti. Če tudi bo hladno in se bo vsipalo z neba.
Rada vas ima.
Ona, ki šiba proti 1000.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić