Besede, ki mi bodo verjetno odzvanjale do konca življenja. Besede, ki so me postavile na realna tla. Ki so me ustavile. Ki so me postavile pred dejstva.
Danes je sreda in blog bi naj pisala v soboto zvečer. Ki sem ga preživela res da pred tv zaslonom. In to ne katerim. Hodnika bolnice. Še do konca nisem mogla gledat, ker sem se prej počutila čudno in sem se spravila v posteljo.
Tekmo v Domžalah sva s Tadejem spremljala mirno, sproščeno in še s kakšnim naključnim pacientom, ki je prišel pogledat kaj se dogaja. Pa še Polona je vletela. In smo se imeli prav fajn.
Skoraj 4 dni sem se tako, čisto nepričakovano, družila s krasnimi sosedi v 11. nadstropju, spoznala številne nove zdravnike, dijake, študente in predane (a nekatere tudi rahlo tečne) medicinske sestre in še kakšen poseben brat, ki nas je spravljal v dobro voljo, prepeval in nam omogočal čim prijetnejše bivanje v bolnici.
Zdravila so tekla po žilah, metuljčki so se menjavali, potem sem končno prešaltala na tablete in drugi dan lahko zapustila bolnišnico. Za nekaj tednov.
Bolnišnico, kjer sem se naučila spet toliko lekcij.
Kot 20 let nazaj, sem se tudi tukaj spomnila, da kar ne morem spremenit, moram sprejet. Da sem včasih pozabila na sebe in sem kazen dobila, a zdaj imam priložnost, da vse skupaj popravim.
V teh dneh sem se naučila, da lahko jočem za usodo, lahko pa se smejim vsakemu, ki ga srečam na poti in mu pomagam, da zraste in da skupaj prebrodimo bolečino.
Naučila sem se, da smo mogoče nesrečno izgubili Domžale, a smo se od tega toliko naučili, zato tega ne smemo pozabit. Da moramo iz takšne tekme potegnit najboljše možno in it dvignjeno glavo proti jutrišnjemu večeru.
Spoznala sem, da lahko nekdo prezira dež, meni pa je bil včeraj kot najbolj osvežilna pijača v vročih dneh. Da ko sem stopila spet na ulico, se lahko usedla v avto…sem vedela…da grem domov…da se misija pokal vendarle lahko zgodi…takrat sem se počutila tako zelo živo.
Zadnji dnevi so bili naporni. Tudi stresni in nenaspani. Bili so zabavni in s sivo preprogo obdani.
Da smo se borile z dietno hrano, z vonjem, ki ga ne srečaš vsepovsod, s prepihi in repki, ki se nikoli niso končali.
S pomanjkanjem glasbe in včasih tudi pravega človeškega dotika.
Hvaležna Tadeju, prijateljem, ki ste prišli, tudi tistim, ki sem vas imela na spletu, da ste me mirili in dajali energijo.
Tudi tistim, ki vas muči radovednost kaj mi je. Moj osebni zdravstveni karton sem odkrila le bežno in delno, tako da bo tudi tako ostalo. Če koga zanima kaj mi točno je in kaj me še čaka…pa ne spraševat mojih prijateljev…vprašajte mene. Sem prisebna, vem kje sem in lahko se z vami pogovarjam, tudi spijem kako kavo ali vodo.
Zato se zahvaljujem vsem za podporo in krasne besede. Dejansko se je stanje res izboljšalo glede na to kar sem doživela ko sem ob pol dveh stopila na interni oddelek in pozno zvečer pristala na oddelku.
Gledat to vojno stanje in te zdravnike, ki garajo, osebje, ki se trga na kose, da nas vse uspejo porihtat…poklon do podna.
Zahvaljujem se vsem za krasne vožnje, za pike, za preglede, ki so se hitro končali, za prijazne besede.
Izkušnja je za mano in zdaj se začenja nadaljevanje te poti. Malo bo težja, samo se bom borila. Za tisti njegov pogled ko pridem domov, za tisti objem, da se svet ustavi. Za vijol’čno zgodbo. Za dneve, ki prihajajo. Zavedam se da bom morala ogromno spremenit, vendar imam novo priložnost in predvsem novo odgovornost. Do sebe.
Človek prave prijatelje spozna v nesreči. Zagotovo. Predvsem tiste, brez izgovorov.
Zdi se, da je za mano dolga pot, a najlepše je, ker sem danes lahko oblekla šampionsko majčko, danes sem si dobro pogledala kje bom jutri sedela, kako bom jutri do tja prišla. Iskala alternative in kot sem rekla…če pridem jaz domov…bodo fantje zagotovo zmagali.
Nič ni to sivo nebo proti sreči v meni. Ker sem…doma in ker imam svoj ljubi dom tako blizu.
In se je na srečo sezona končala. In da smo še lahko skupaj dvignili pokal.
O sezoni, o padcih in vzponih, pa še o čem…pa po jutrišnji tekmi, v prihodnjih dneh.
Baje se obetajo v novi velike spremembe in z veseljem jih pričakujem in jih sprejemam. Pa ne bom danes o tem.
Le vabilo, da se jutri kje srečamo, objamemo in uživamo v krasni kulisi celjskega stadiona.
Ostanite zdravi.
Rada vas ima.
Danes z drugačnim.
MalaMo.:*
Foto: Dejan Laketić