Select Page

Kakšni dve uri pred tekmo sem sedla na tribuni Fazanerije. Zdelo se je, da bo končno vse ok.
Pol pa sem ugotovila, da se res vse zgodi z razlogom. To sem na minuli tekmi povedala tolikokrat.


Začelo se je s sprehodom od enega do drugega, da sem ugotovila kako lahko pridem do tam, kamor gre še cesar peš. Ja, viška kilogrami in prav je vsak korak.
Ko sem šla drugič, sem se preprosto naredila Francoza. Uspelo mi je. Kakšni uspehi.


Deset let gostovanj, deset let tekem takšnih ali drugačnih, ampak to danes je bilo podobno že videno. Se razume kje. Ampak zagotovo nikjer drugje.
Ura je hitro minila in začela se je res čudovita tekma.
Maribor je pokazal svoj obraz in odigral tekmo, ki smo si jo želeli.


Imeli smo kaj videt. Uf, in imeli smo tudi kaj slišati.
Daretova mojstrovina je bila češnja na torti te res krasne tekme.
Imeli smo kaj videt, navijači smo lahko uživali v krasni predstavi.


Bil je to večer, ko sem ob koncu tekme stisnila roko prijaznemu sosedu na levi, ki je pred tem tako močno tresnil z roko v ograjo ob meni, da sem se ustrašila, gospod za mano pa je rekel, da sem skoraj pristala v bolnišnici.
Ni bilo tak hudo. Samo če kaj, pa sem res mala prestrašena Mojca.


Bila je tekma, ko smo se spet učili zemljepisa in zgodovine.
Tekma, ko smo slišali žvižge za osebo, ki tega ne doživlja nikjer.
Slišali smo žaljenje osebe, ki je za ta šport naredila več kot vsi skupaj, ki so si to žaljenje privoščili.


Kaj vse prenese človeški um, kaj vse je zmožen človek s pirom v roki po tekmi, ko imajo naši igralci še trening.
Presenečena sem bila, čeprav bi morala kaj takega dejansko pričakovati.
Priznati moram, da se vedno spomnim Zlatanove knjige in njegovega gesla.


In misli, ki me spremlja zadnje mesece…zmagovalce spoznaš takrat, ko jih vidiš kako prenesejo poraz.
Danes smo videli, da mora človek pazit kaj si zaželi, ker so lahko posledice zelo pestre in ne nujno dobre.
Sem pa ob hoji na stadion za seboj videla njega. Končno sem ga srečala. Nisem rekla za fotografijo. Preprosto sem ga bila vesela. Malo manj treme zdaj že imam. Še vedno pa je v mojih očeh izjemen, če tudi je naš postal takrat, ko je rekel da bo.


La mulți ani, vse najboljše, Alex, to danes je bila vrhunska predstava.
Pohvala celotni ekipi. Od prvega do zadnjega. Za garanje, za predstavo, za sodelovanje, za moč. Predvsem sem vesela, da ste tako dobro videt na igrišču.
Tisti gol na koncu je pač prišel, vendar nič tragičnega.
Remi ni spremenil ničesar.


Oba gola, gola za zgodovino, sta odločila polfinalni tekmi in vračamo se tja, kamor spadamo. V finale. Tja, kjer nas čakajo naši prijatelji iz Ljubljane. Srečali se bomo na pol poti. V Celju. Veselim se.
Hvaležna sem. Preprosto sem hvaležna. Za vsak trenutek, ki ga lahko doživim na tekmah, za vsako izkušnjo, za vsako osebo, ki mi ni podobna, za vsako osebo, ki jo srečam na poti tako ali drugače.


Na zdravje vsem navijačem, ki tako ali drugače nazdravljate.
Tudi osebi, ki kaže neprimerne prste iz avtomobila na naši poti domov zaradi »drugačnih« tablic a ne vedoč, da so v avtu sami navijači vijol’čne barve.
Bil je res lep večer. Saj niti nimam pravih besed.
Hvala Matej.


Hvala vsem, ki nas imate radi in nas spoštujete. Hvala vsem, ki imate radi vijol’čno barvo in nas sprejemate točno takšne kot smo.
In hvala vsem, ki veste, da je vse na koncu dneva samo šport. In ne zapuščate tekme v 80. minuti. In hvala vsem, ki v srcu nosite tisti navijaški bonton, tisti kanček spoštovanja. Da ne pozabite, da smo na koncu vsi vsak na svoji strani…ljudje.


Niso mi vsi vedno všeč, se pa trudim, da jih spoštujem ne glede na vse, kakšno mnenje imam o njih. To pričakujem tudi o drugih.
Se vidimo ponovno spet v nedeljo, vmes še na rokometu.
Do nedelje morda uspem uredit še eno res posebno, zelo posebno stvar.
In ja, NK Maribor je v finalu pokala. Zasluženo.
Rada vas ima.
Še posebej ponosna.
MalaMo. :*