Začimba

Moje prvo gostovanje na futsal tekmo se ni končalo, kot sem si želela.
No, niti začelo se ni.

Bil je naporen in izjemno znanja poln petek, potem pa sem sedla v kombi, utrujena, zaspana in z utripajočo baterijo v glavi.
Ko smo prišli na luft v Rogaški Slatini, sem se umirila, zadihala, si privoščila krof in verjela.

Pravzaprav še nikoli nisem šla na tekmo, katerokoli, da ne bi pričakovala, da lahko klub za katerega navijam, lahko zmaga.
Včeraj se mi je to zdelo še posebej verjetno. Sploh nisem razmišljala o čem drugem.

Ko sem prišla v to malo športno dvorano, sem se spraševala kam nas bodo vse dali, pol pa sem ugotovila, da zgledam verjetno še hudo nevarno, saj so si vzeli še čas za moj nahrbtnik.

Polčasa sta bila popolnoma različna. In tudi zgodbi tako drugačni, da me je verjetno na koncu vse skupaj malo žalostilo.
Če dovoliš grobo igro, jo dobiš. Če dovoliš nesramnost, jo dobiš. In če ne znaš bit prijazen, verjetno tudi to slej ko prej dobiš nazaj.

Z leti sem razmišljanje postane drugače, z leti se človek spremeni. Včeraj sem ugotovila, kako zelo sem se spremenila sama.
Navijala sem, se trudila vrtet ragljo, fotografirat in spremljat vse kar se dogaja okoli mene.

Tadej je celo tekmo bobnal kot nor. Tako zelo sem bila ponosna nanj. Ne glede na vse kar se je dogajalo, predvsem v drugem polčasu, on je navijal kot zmešan.
A na koncu je donel samo še njegov boben.

6:1 proti ekipi Dobovca ni realna. Pravzaprav pa realnost včeraj nekega pretiranega mesta na tekmi tak al tak ni imela.

Srčno sem hvaležna za vabilo na to tekmo in moram priznati, da sem se imela izjemno lepo. Ogromno novega sem se naučila, vedno znova se mi pojasni stvari za stvari, ki jih ne razumem in izjemno sem hvaležna za to.

Ne vem če že vse razumem, mi je pa jasno, da ostajam realna in zadeve še zmeraj gledam skozi realne oči. Tu me še ni zabrisalo čisto na čustva, predvsem pa sem še zmeraj tista, ki ne bom s prsti kazala na tiste, ki bi si morda to zaslužili.

Mogoče zato, ker to kar sem včeraj slišala in videla, za mene nič ni imelo s tistim zvokom bobna, nič ni imelo z navijanjem in ni imelo nobenega smisla.
V življenju sem videla nešteto tekem, takih ali drugačnih. Uf, če bi štela, bi se verjetno vprašala kdaj mi je vse to uspelo, včeraj pa sem se vrnila v moje začetke nogometnih tekem malih, 12 let starih otrok in počutila sem se točno tako, kot tam.

Sedi in se čudi.
Včeraj je bil izjemno razpoložen naš golman, ki me je tako zelo navdušil, da sem se spraševala kje mu je meja.

Mogoče je res prejel gole, a nisem ravno prepričana, da je za vse kriv ravno on. Če njega včeraj ne bi bilo, bi bila lahko slika še kako zelo drugačna. Ta fant, Tjaž mu je, ima zagotovo pred seboj še izjemno prihodnost.

Tekma je bila res borbena, garaška, ogromno je bilo neke čisto nepotrebne agresije. Pa ne samo na igrišču.
Mislim da drugo mesto na lestvici ni nič tragičnega, sploh ne zato, ker je je to prvi poraz ekipe v sezoni. Niti se mi ne zdi nič tragičnega, ker je včeraj falilo nekaj več, da bi se premagalo domačine. Niti se mi ne zdi tragično, da pride taka tekma. Ker bila je samo ena bitka. Do končane vojne je še dolga in predvsem zelo zanimiva pot.

Rada bi se zahvalila za vabilo, hvala za vse, kar ste storili za naju dva, da nama je bilo prijetno, kljub temu da sva bila na koncu videt kot utrujena zombija. Hvala za vse lepe besede, hvala za čudovit čas vsem, ki vas imava rada in vas zelo ceniva.

Bila je zelo zanimiva, pestra in predvsem izkušnja, ki nisem mislila, da se bo kdaj zgodila. Ne rečem da je zadnja, bo pa naslednjič v vseh pogledih zagotovo drugače. In tu bo že začetek moral biti čisto drugačen.

Želim vam čudovit sobotni dan, zvečer se vidimo na odbojki ob 19.00, čez teden dni pa smo že v Ljudskem vrtu. Ob 17.00 pride Mura. Končnooo bo ta zimski premor končan.
Imejte se radi in ne pozabite da slabo ne prinaša nič dobrega. Še najmanj grde besede.

Rada vas ima.

Ona, z novo diplomo.
MalaMo. :*