Kaj se zgodi ko zmešaš nenatančnost, napačno dioptrijo, različne kriterije, žoge v štango in pravilo bivšega?
Odgovor je čisto preprost. Dobiš 20:21 proti ekipi Gorenja iz Velenja.
Prespala sem ta poraz. Manj, kot sem želela, a vseeno sem istega prepričanja kot včeraj, ko sem zelo jezna, razočarana in žalostna zapuščala Dvorano Tabor.
Težko prenašam krivice. Verjetno mi je to v krvi že od malega, mogoče je to moj izgovor. Mogoče pa samo moje napačno prepričanje da si v življenju želim pošteno igro, enaka pravila in pravilno zgodbo.
Na rokometnih tekmah me vidite že leta in leta.
Lahko bi se že navadila, si govorim že od prvih minut včerajšnje tekme.
Jasno mi je bolj malo. Konfefiji od novoletne zabave so padali skozi celo tekmo, pa jih nihče ni opazil od tistih, ki bi jih moral, nam pa so se po svoje zdeli prav zabavni. Kot male snežinke so padali dol. Ne skupaj, vsake toliko je nekaj dol priletelo. Da bo ja opazno. Ni bilo.
Jasno mi je bilo tudi, da nam vodstvo ne garantira zmage, poštenost pa še manj.
Vijol’čni so se borili. Ta ekipa je še ena od posebnih. Poškodovan kapetan jih je opazoval s tribune. Meni pa se je lomilo srce, ker jim ni mogel pomagat do zmage.
Želeli so si jo. Garali so za njo. V močni želji, da premagajo še dodatnega igralca, s katerim so se morali boriti so imeli nasproti še štange, ki so se zdele za trenutek na napačnem mestu. Boriti so se morali s preveliko željo zmagati, kar se zmagat da samo pod enim pogojem. Da nasprotnika razbiješ. Kar pa včeraj žal ni šlo. In čeprav se je zdela včeraj zmaga res na dosegu rok, je spolzela. Kot neki jezni krik navijača v publiki, ko ena solza ob koncu borbe.
Bilo je zaman.
Ni bilo zaman, če danes pogledam nazaj. Lekcija je dosti stala in plačilo te fakture prave osebe ne bodo poravnale.
Razočarana sem in žalostna. Po dolgih letih sem se na športni tekmi borila proti mlinom na veter. In ne razumem jih in nočem razumeti. Ne razumejo škode, ki jo delajo in ne razumejo krivice, ki jo ustvarjajo.
Menda bi moralo bit človeku vseeno, da pred res lepo obiskano tekmo, s krasnim navijanjem, pozitivno energijo, bobni, ki so doneli v eno in ragljami, ki smo jih navijali kot zmešani, domači rokometaši izgubijo za gol. Menda bi morala razumet in spoštovat vse te odločitve.
Menda sem človek, robot, ki naj mirno gleda vse to. Ni prav in nikoli ne bo prav.
Lahko obrnete kak želite, včeraj marsikaj ni štimalo.
Čeprav če dobro pogledam, jaz vidim. Jaz sem videla. Jaz sem na trenutke kričala in jaz nisem razumela. Saj res, kdo sem jaz? In kdo so oni, da lahko?
In bodo. To zdaj vem. Že leta mi je pred določenimi tekmami jasno kako bi se naj končale, če malo zmanjka koncentracije, če si mogoče malo preveč želiš, če malo preveč greš na silo. In pozabiš. Da srce preprosto včasih ni dovolj.
Včeraj vijol’čno rokometno srce ni nehalo biti. Ni nehalo verjeti. Ni nehalo sanjati in ni nehalo verjeti v en velik čudež.
Ni se včeraj zgodil, čeprav bi se »moral.« Ni včeraj bila zgodba taka, da bi danes pisali o »senzaciji.« Ki to dejansko sploh ne bi bila.
Včeraj ni zmagal rokomet. Včeraj je bilo poraženo borbeno vijol’čno srce. S krivico ali ne. Počasi se srce navadi. Sprejme zagotovo ne, se pa navadi.
Da ne moreš. Ker ti ne dovolijo. Ker ti, ko ti končno uspe korak naprej, hitro zrihtajo tri nazaj. Hitro poskrbijo, da ne greš naprej, ker nimaš te pravice. Ki je dejansko samo tvoja.
Ker ko ti zarežejo nož v rebra, potrebuješ kamen v glavo, ampak veš, da se ne bo čisto nič spremenilo.
Presenečena sem sama nas seboj, kako mirno in sproščeno pišem te vrstice po včerajšnji zadnji minute tekme.
Nisem bila tak blizu, da bi videla. A vem. Meni je dovolj da jaz vem.
Eni pa morajo s tem živet.
O sladkih zmagah po tej tekmi in zasluženih točkah pa se na tem mestu ne moremo niti razno pogovarjat.
Sem pa vseeno videla v tem marsikaj čudovitega. Prijatelje, s katerimi sem preživela krasen čas, družbo, ki mi je govorila »da se naj pomirim,« pa so vedeli, da bo še samo huje, a so bili prepričani, da se lahko zgodi nepričakovano.
Videla sem stvari, ki niso obstajale, a so se zgodile. Videla sem gole, ki jih »ne bi smelo« biti, pa vendar. Enkrat se zadeva obrne. Enkrat pride dan, ko se bodo vse te zgodbe zadnjih let obrnile. Enkrat pride dan, ko bo ta blog le grd spomin na tekmo, kjer nam ni bil dovoljen niti remi, o zmagi pa so nam hitro potrgali krila. Hote ali ne hote.
In kot tisti konfetiji v luftu…tako daleč vstran, a tako blizu…je bil včerajšnji večer vseeno krasen.
Lepo je videt bivšega kapetana, ker je še vedno eden tistih ljudi, ki imajo moje veliko spoštovanje in eno zgodbo, ki jo vem in razumem samo jaz in še kakšen moj prijatelj.
Lepo je bilo videt energijo, željo. Videt ljudi, ki jih celo leto ni bilo na rokometu, pa so za mano spuščali komentarje, ki jih niso razumeli niti sami. Utišala sem jih s svojim molkom in ragljo. To je bilo dovolj za mene.
In zdaj, ko končujem tale blog pravim le…hvala vijol’čni rokometaši. Za energijo, za voljo, za smeh in solze, za pogum in za vztrajnost. Hvala, ker se niste predali do konca in ker veste kakšen bi moral bit konec. Ni dosti, je pa dovolj, da se borite do zadnje sekunde, do zadnjega koraka, do zadnje štange, do zadnjega (pre)več dosojenega penala.
In ko danes, v nedeljo razmišljate o včerajšnjem dnevu…samo pomislite…dobri smo in tega nam niti ta tekma, ki bi ji lahko dala gladko tudi drugačno ime, ne bo vzela.
Zdaj pa grem navijat za Ilko. Naj se deja vu zgodi.
Rada vas ima.
Ponosna na vijol’čno rokometno družino.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić