Bravo mariborski futsalovci!
Po težkem in napornem gostovanju v Rogaški Slatini, ste se pobrali, razturali in čeprav ste prijeli tri, ste si to devetko prigarali.
Devet čudovitih golov, izjemne akcije, ogromno energije, želje in volje.
Kapetanove tri bombe (in to bombe!!!), pa še Jaka dvakrat, Josip, Tilen dvakrat in še Jeremy.
Ob golu slednjega smo bili tak srčno veseli. Noro, kak sem temu fantu privoščila gol.
A treba je priznati, da bi si gole zaslužili vsi, saj so se borili, gostje pa žal niso pokazali kvalitete, po kateri so nekoč sloveli.
Maloštevilna publika je imela kaj videt. Tekma je bila zabavna, zanimiva in prijetna.
Ko se zbere par prijateljev, se vedno znova kaj novega naučim in tudi zabavno postane, ker se tak naredimo.
Hvala gospodu, ki je popravo gol, hvala gospodu, ki je zrihtal mikrofon, škoda, da se še pol tista fajna muzika od začetka ni vrnila nazaj. Sem malo poplesavala po tribuni pred začetkom.
Naš golman se je znova izkazal s par potezami, bi pa stavo zgubila, če bi do nje prišlo, saj sem izjavila, da ta fant pa ja ne more dobit gola. Čeprav je dobil tri, se res nima za kaj sekirat. Še vedno je talent viden in takšni zadetki, pri taki igri, se res niso kaj za očitat.
Hvala za krasen večer, kjer končno spet ni bilo, če se izrazim po Prešernovo, »mesarskega klanja,« in je bil futsal spet samo šport.
Čeprav sem na trenutke imela občutek, da so eni doma pozabili pravilne barve, a zagotovo ne pripomočkov za urejanje pričeske. Škoda, ker se včasih v športu pozabi, da ni bistvo videz, ampak poznavanje in upoštevanje pravil.
Tretji polčas smo končali v sosednjem kafiču, kjer smo imeli sicer drugo temo, o kateri pa kaj več v prihodnjih dneh.
Do takrat pa…futsalovci, pogumno na prej. Ne pozabite kako vrhunski ste, kako veliki borci ste in kako si zaslužite to pivo ob koncu tekme.
Ne pozabite jutri navijat na rokometaše in odbojkarje, mene pa boste od cca. pol štirih lahko ujeli na južni ploščadi, pol pa na C sektorju vzhoda stadiona Ljudski vrt, kjer bom navijala na moje zlate nogometaše.
Prihaja Mura in obeta se čudovit in lep nogometni praznik.
In da ne pozabim…blog bo čez 10 dni star sedem let. Hvala vsem, ki mu zvesto sledite.
Kaj zgodb, koliko ur…in koliko krasnih fotografij. Hvaležna iz srca.
Rada vas ima.
V pričakovanju. Tekme, da se razume.
MalaMo.:*
Foto: Dejan Laketić