V snegu se ravno ne kopljemo, teh nekaj cm za nas ni ravno konec sveta, tako da se je prijateljska tekma z MFK Karviná lahko odvila.
Snega ni bilo od nikoder, golov pa tudi ni bilo ne na eni, ne na drugi strani.
Bila je res prijateljska tekma, polna zanimiv akcij, poskusov, da bi padli goli, veliko je bilo učenja.
Znova so igrali (še) neznani igralci, reprezentanti imajo namreč jutri tekmo in jih še ni nazaj.
Obe ekipi sta odigrali solidno in zanimivo tekmo.
Spet je izjemno pohvalno da je igralo ogromno število novincev, ki so znova pokazali kako lahko v prihodnje na njih še računamo, izkušen del ekipa pa je njihov izjemen učitelj.
Bilo je ledeno, res mrzlo, kjer mi v drugem polčasu ni pomagala niti koca, niti vse kar sem navlekla na sebe.
Z Borutom sva na tekmi obujala spomine, vmes pa sem se trudila, da mi desna roka ob fotografiranju ne bo zmrznila čisto do konca.
Bivši soigralci našega Aleša so bili prijazen nasprotnik, s par udarci pa ni šparala nobena od ekip.
Gledalcev nas je bilo za vzorcev. Ampak je bilo vse skup prav simpatično.
Pa sva se po tekmi vstala…počutila sem se kot neki mini mali pingvin…in odšla vsak svojo pot.
Snežinke so poplesavale v zraku, vonj po zimi je bil danes še posebej živ…a tudi jaz sem bila srečna, da sem živa prišla preko dveh smrtno nevarnih prehodov za pešce…iz Doma…Domov…
Hvala bojevniki, hvala Dom prvakov…za ta čas, za te tekme, za te priprave na vročo pomlad…
…hvala, ker si lahko spočijemo…
…od skrbi…
…od težav…
…in hvala, ker lahko tu najdemo tisti košček sebe…
…ki nam je tako pomemben in ljub.
Rada vas ima.
Premražena.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić