Ko človek v petek izbira ali bi šel gledat v mesto decembrsko vzdušje prižiganja lučk novembra (in posledično čakanje, ali bodo lučke na Piramidi le gorele), se odloči, da gre najprej na rokomet. Pozdravit vijol’čna srca, ki so še na eni tekmi znova dokazala kako velika so.
Pred tekmo je bilo jasno, da prihaja močna Krka, ki je ne bo lahko premagat, pri sodnikih pa si tak al tak zmeraj skeptičen, ker si vijol’čn. Tu pa ne veš kaj se bo zgodilo in kaj kdo ne bo videl.
Pa se je na koncu izkazalo, da če si dovolj zbran, pripravljen in predvsem razigran, imaš aduta, ki zabije v ključnih trenutkih, da pozabiš tudi na faule, ki jih ni bilo in penalčke bonbončke, ki jih seveda talajo pa mi, ki sedimo (pre)blizu, vidimo in vemo kaj je res.
Nekak imam srečo, da tudi če prihitim zadnjo minuto, da naletim, da nekje okoli mene sedijo neki sorodniki iz nasprotne ekipe.
Jaz si take pogumne poteze privoščim vedno redkeje in vidim da je to za mene zelo dobro.
Za mikrofonom sva slišala Andreja, ki se ga je slišalo celo ven, kar je pomenilo samo eno. Da so nekaj naredili z ozvočenjem.
Zato čestitke Andreju za dodatno motivacijo, za energijo. Glede na to da tega ne dela pogosto, je svoje delo opravil z odliko, res se je trudil z močjo, z rokometnim znanjem in veliko željo po zmagi. Pa tudi 22:22 pri 10:10 je bilo zabavno.
Mogoče zato, ker sem mislila da ima mogoče kakšne jasnovidne sposobnosti. Pa se ta rezultat na koncu ni zgodil.
Izjemna in velika pohvala vsem tistim, ki so slišali naše glasove okoli ozvočenja. Slišali smo vrhunsko, fajn je bilo končno bit spet na tekmi, kjer smo vedeli celo kaj se dogaja.
Končno je bil glas pravi in hvala, res iz srca hvala vsem, ki so to zrihtali. Prepričana sem, da bodo tudi druge mariborske ekipe zdaj lahko svoje tekme izpeljale na veliko bolj kvaliteten način.
Kaj se tiče tekme je treba povedat, da je bil slab začetek, laufanje za zaostankom, ki je bil tudi do minus štiri, pa smo prišli do plus štiri, potem pa na sceno stopi kdo, ki ne razume, pol pa se boriš do konca.
Borba se je izplačala. Fantje so zasluženo, z borbo in krivico, ki sem jim je (znova) dogajala, prinesli še eno zmago z 28:27.
Raglja se je vrtela, fotoaparat je iskal dobre fotografije, veselje pa je bilo tako, kot bi zmagali na kakem evropskem tekmovanju.
Dosti nas res ni bilo, smo pa se po dolgem času spet drli kot da smo zmešani. No, kar tudi verjetno malo smo.
Hvala za čudovito zmago in prijazen večer, ko ugotoviš, da so Primorci še zmeraj zakon, da si vesel, da je tudi v rokometnih vodah toliko izjemnih in čudovitih ljudi, s katerimi delimo vijol’čne zgodbe.
Ja, pol pa pogledat lučke. Ker je zaradi njih seveda na parkingih vladal kaos, sem parkirišče našla kar na južni ploščadi. Vse lepo in prav če se ne bi obrnila in videla slovenski avto skupaj z italijanskim, ki sta si nasproti mojega delila parkirišče za invalide!!
No, tudi gospa, ki se je dolge minute matrala da bi parkirala zraven teh dveh, se je po najinem zgražanju odpeljala, saj je tudi ona parkirala na invalidih. Ne morem mimo tega, da bi raje parkirala na kolodvoru ali kjerkoli drugje, kot pa bi zavzela mesto invalidu.
Med prijatelji imam invalide, ki so izjemni ljudje, videla sem kaj pomeni, ko jim nekdo zavzame mesto ali celo parkira zraven njih. Niso ta parkirišča tako velika, da lahko eni svoje bogate, neumne ali invalidne glave parkirate kjer vam je volja.
Sram me je tudi, da spet ni bilo nobenih redarjev, ki bi delali malo red po mestu, ker ko je derbi pa se spet cel svet ustavi in vsi piskajo kako je po mestu. Danes nikjer ne berem o tem kak kaos je včeraj vladal in kak so se ljudje obnašali.
Pa naj bo dovolj zaenkrat.
Še enkrat velik aplavz vijol’čnim rokometašem, počasi se začenjajo priprave na zadnjo domačo tekmo leta v Ljudskem vrtu. Toplo se oblecite, mogoče bo dež, zato najdite še kakšno palerino. In se vidimo. Kaj pa drugega. 😉
Rada vas ima.
Ona, ki je vid’la, kar kdo drug ni hotel.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić