Ko noge zamrznejo, roke se tudi že upirajo, potem veš…na koncu je bilo res že mrzlo. Čeprav novembra še zmeraj ne v bundi in v Adidaskah…res je fajn, ko tekme niso ob poznih urah in predvsem še ni tak mraz, da bi se oblačili kot Eskimi.
A po nekaj urah tudi vreme noče več sodelovat. Ta vztrajni pa smo želeli samo čestitat in objet kapetana. Ker si je zaslužil. In smo ga dočakali.
Uf, več ko uro smo čakali. In bilo je vredno vsake sekunde.
A čas je, da se vrnem nazaj. Ko smo okoli pol četrte začvekali na vzhodni ploščadi in se spakirali na tribuno, da pogledamo predzadnjo prvenstveno tekmo v letu 2018 doma. No, če eni hodijo na Triglav, tudi mi gremo na Triglav, fuzbalski, štirikrat na sezono. 😉
Tekma se je začela malo medlo, zaspano in nič kaj s kako posebno energijo.
Pol pa so gosti zadeli.
In tekma se je lahko začela.
Medtem ko so zvoki provokacije prihajali od nič kaj oddaljene tribune in sem pričakovala, da bo morda kdo spet reagiral in pol nihče nič ne bo kriv, se je na srečo začel preobrat.
Fotoaparat sem pospravila in zadel je kapetan. Mojstrovina v prvo.
V drugem polčasu je svoje dodal Luka, Santos z mojstrovino.
Da smo se šli lahko poker, je po lastni zgrešeni enajstmetrovki napako popravil Kapetan sam.
Drugi polčas je bil vrhunski, gledljiv. Dosti smo se smejali, verjeli smo še v šesto petardo, ki pa se na koncu vendarle ni zgodila. Čeprav do nje ni manjkalo veliko.
Nekaj najlepšega je videt vesele in srečne otroke, ki so noreli s šali, peli, navijali. Njihovi obrazi so bili tako čudoviti, njihovo veselje neprecenljivo.
Pridite še kaj. Izjemni ste.
Ne smem pozabit še ene super stvari pred tekme. V klub sto je vstopil tudi naš Aleks. Čestitke in na novih 300. Vsaj. Bravo!
Ste opazili moža s piščalko? No, zagotovo ste, je pa svoje delo danes opravil z izbranimi besedami. Aplavz publike in fotografija, ki bo objavljena v blogu, bosta povedala več kot 1000 besed.
Po tekmi smo se ekipa zbrali pri ograji, pol na spolzki travi, kjer so se zbirali avtogrami in fotografije. Pa še kakšne vzpodbudne in prijazne besede.
Super je bilo.
Ko smo se poslovili od kapetana, smo tudi mi počasi odšli domov…veseli, nasmejani, s »šopkom maka« in veseljem, da se je tekma končala tako suvereno in tako dobro.
Naša ekipa preprosto pač zmore.
Domače tekme so težke, zahtevne in z nekim res posebnim nabojem.
Zbrala se nas je znova lepa številka in hvala čisto vsakemu za obisk. Lepo je da pridete in pridite spet čez 14 dni.
Spet sem kaj pozabila, a ne zamerite mi.
Hvala super družbi za super družbo. Najboljši ste. Lepo vas je videt vedno znova.
Rada vas ima.
Ona, ki pravi… 47:14! Noro!
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić