Marmelada

Levski Sofia – NK Maribor.
Poglavje je zaključeno.
Končni rezultat 1:1.
Tavares strelec za Maribor.

Ogled tekme: MiKairos Maribor.
Dodatek: hot dog.
In še en dodatek. Ki je zdaj na moji mizi.
Zjutraj bo za zajtrk.
In če se sprašujete kaj je to, je to verjetno isto vprašanje, kot naslov bloga.
Čeprav marmelada z marmelado dejansko nima dosti skupnega.
Tekma je bila pestra, zanimiva, za mariborskega navijača zelo težko gledljiva.
Fantje se med seboj niso kaj pretirano znašli, sreče pa tudi ni bilo.
Penal je bil več kot zaslužen, udarec več kot preveč boleč.
Ne samo akcija pred tem, tudi strel je bil samo še en šok več.
Medtem ko se je zdelo vse skupaj kot kamni na mlinskem polju, se je vendarle zgodilo.
Tako dolgo matranje za izenačenje.
Kriki, veselje, ljubezen.
Kot zmeraj.
Tudi tokrat sem sedela.
Dva stola.
Da bom mirna, da bom lahko preživela.
Ob polčasu sem bila besna kot ris.
Na koncu tekme, sem imela cmok v grlu.
Lahko bi jokala.
A verjetno sem bila še zmeraj v velikem šoku.
Pretežka tekma.
Nekatere noge pretežke.
Nekateri igralci premalo željni zmage.
Nekateri pa v ta koncept sploh nikoli niso spadali.
Ne razumem zakaj, pa vendar se trudim videt resnično srečo.
Ker za vse garače, za vse sanjače, za vse šimfače.
Najboljši na planetu so pomahali Sofiji in rekli…mi gremo naprej.
In so prišli.
Na letališču nas je iz prvotnih 4 prišlo na skupno 11 navijačev.

Vodilni na letališču so nas spustili celo na teraso.
Prvotna aroganca osebja, ki smo jim bili vidno odveč, ki so si celo upali rečt kaj preveč preko nas, se je spremenila z eno osebo, ki je bil daleč najbolj prijazen minulega sprejema na letališču.
Ko so kaplje dežja pospremile fante proti stavbi letališča v Mariboru (in to niso Skoke, kot znajo nekatere medijske bajte napisat), je bila ura že krepko preko pol ena zjutraj.
Spodaj v avli objamemo kapetana in ga prosimo za selfie.
To bi naredili tudi če ne bi dal gola in tudi če sploh ne bi igral.
Pridemo pozdravit vse, z vsemi naredimo selfie, a on je le on.
In vedno se nasmeje. Še z najbolj tečnim na letališču se slika in človek se začne celo smejat.
Marcos Tavares je pač vzor vsem ljudem.
In medtem ko izstopajo iz prostora za kufre, so eni videt, kot da so tekmo izgubili.
Mogoče utrujeni, mogoče zaspani, mogoče evforični.
Dejstvo je, da nogometaš ni samo igralec na igrišču.
Pomembno je kaj postane, ko gre iz igrišča.
Med navijače, med novinarje, med prijatelje.
Kdo je, ko sleče dres, ki bi ga naj s ponosom nosil.

Grb, ki ga zaznamuje za vse življenje.
Bodimo pošteni.
Eni si ga ne zaslužijo na igrišču, eni pa ne, ko stopijo na ulico.
Na letališče prihajam že sedem let.
V zadnjih letih če nisem bila na gostovanju, sem bila zmeraj, ampak zmeraj ne letališču.
Tudi po polomljeni Astani.
Niso zmage in porazi merilo za ljubezen do kluba.
Že v sredo sem napovedala, da bom na letališču, ne glede na rezultat.
In prav je bilo.
Nismo ploskali.
Fantje so bili hitri, ko se je odšlo za odhod domov.
Razumljivo. Velika skala je padla z njih in čas je za Rudar.
Pa vendar imam prošnjo.
Vem da je težko.

A tukaj smo, navijači.
S pudlasto frizuro, utrujeni, srečni in trmasti.
Prišli smo vas pozdravit, ker ste za nas najboljši.
Vsaj pozdrav bi si zaslužili bolj, kot smo te besede bili deležni od nekaterih.
In če ne veste kako to gre, povprašajte vaša dva kapetana, ki sta vam pri tem vsem vam v vzor.
In še enega fanta, ki vem, da je predober, da bi bil z nami še dolgo, a verjamem da bo nekega dne zelo znan in uspešen nogometaš.
Ker srce pušča na igrišču in z navijači.
Veš kdo si, vem da to bereš in hvala, hvala. Preprosto, ker si tak dober.
In če ste novinci, pa nimate pojma kdo smo, če nikoli niste slišali za eno trmasto vedno bolj temno blondinko, nič ne de.
So še drugi. Tudi oni bodo veseli besede v pozdrav enako kot jaz.
Minuli večer je bil za slavje, ki ste si ga prigarali in iz srca se veselim z vami.
Pred vami so še bolj in bolj zahtevne tekme, prvenstvo bo dolgo, še prehitro pride pokal.
In vem da se bomo še veliko srečevali, še veliko bomo skupaj.
Ne pozabite na poti teh uspehov na nas.
Ker bomo tu, tudi ko boste od drugih že davno pozabljeni.
Ker razumemo kakšno navijaško pesem bolj, kot tisti, ki jo pojejo na glas.
Rada vas ima.
MalaMo. :*