Kak je fajn, ko je hitro tema vuni in greš »zvečer« na rokomet, čeprav je ura šele nekaj čez pol šesto.
A to ne bo samo rokometni blog. Prvič v blogerski zgodovini bom združila rokomet z odbojko.
Zakaj? Ker je preprosto tako naneslo in ker enemu od obeh športov nisem mogla rečt »ne.«
Tako se je začel »večer« z rokometom. Rokometaši so začeli vrhunsko, polčas vodili za osem, v drugem polčasu je šlo že proti vodstvu za 12, menda tudi 13. Pol pa se je zgodilo.
Gostje iz Ivančne Gorice so zamenjali golmana, piščalka pa je tudi naenkrat dobila čisto drugačno sliko. Domači rokometaši so se naenkrat izgubili, kot bi jih zmedlo preveliko vodstvo, kar naenkrat je zadeva postala obrnjena na glavo, preobrat se je kar naenkrat zdel mogoče…ko ga je ustavila…ura.
Tekma se je, na koncu, res srečnem koncu, končala 32:30 za domače vijol’čne bojevnike, kjer je svoja veličastna krila, z neizmerno voljo pokazal domač kapetan in svoje izjemno znanje branjenja prvi golman ekipe. Tadej je zadel devetkrat, Marin je svojo mrežo ohranil nedotaknjeno šestnajstkrat. Noro!
Ko se je tekma končala, sva nekaj malega pojedla, saj se je človek moral malo »spočit.«
Še dolgo nisva mogla verjeti kaj se je zgodilo v tej zgodbi »od poštenjaka do bedaka.«
Vrnila sva se v Dvorano Tabor na odbojkarsko pokalno tekmo med Mariborom in Calcitom.
Tudi da tekma je bila neizmerno podobno rokometni, ki pa se ni končala tako kot bi se morala. Čeprav kaže izid 0:3 v nizih, vseeno dejansko stanje na igrišču ni bilo takšno, kot je videt na prvi pogled.
Domači so začeli vsak niz silovito, sploh prvega, ko se je zdelo da gremo po eni uri tak domov.
Mladi so igrali vrhunsko, zagnano, predvsem se je videl ta žar in želja po zmagi. Vsake točke so bili tako neizmerno veseli, kontra efekt je imela nedobljena točka.
Žal so odločale malenkosti. Dobra žoga, kakšna mreža, slab servis in ob 22h smo odšli domov.
Hvaležna. Za dober šport. Za čudovito vijol’čno mesto. Za čudovite ekipe, ki jih imamo. Za znanje, ki ga imamo. Za trenerje, ki te mlade dvigujejo in dvigujejo. Za igralce, ki si izbirajo različne športe in verjamejo vase. Za kapetane, ki so v vsakem primeru ponosni na svojo čudovito ekipo.
Bil je ne glede na vse krasen večer. Še en večer, ko sem pozabila na kakšno bolečino in se po teh tekmah z njo lažje spoprijela.
Vseeno pa bom vesela, če bo kdo od odgovornih prišel v Dvorano Tabor zrihtat ozvočenje. Ker to, da bi potrebovala podnapise da razumem uradne spikerje je pa že prav žalostno. In to se dogaja že leta. Važno da imamo za asfalt in ostale »pizdarije,« ki ne služijo ničemur. No, mogoče labodom in racam. Zato prosim, če se kdo malo še tu premakne. Kot darilo mariborskemu športu.
Ker imamo šport v mestu na katerega smo lahko ponosni. Samo nobenega od ta pravih ni. Ker če kam, se gre na derbi…verjamem da jutri na futsalu, kot v soboto v Ljudskem vrtu…nobenega ne bo blizu. Brez skrbi. Mi bomo tam. In to je vse kar je pomembno. Nam je mar. Mi imamo radi to mesto in bomo vanj verjeli, skupaj s tistimi, ki si bodo to želeli.
Hvala za čudoviti tekmi Odbojkarski klub Maribor in Rokometni klub Maribor. V mojem srcu ste. Se razume. Vijol’čno srce….ve.
Rada vas ima.
Ona, ki kmalu piše blog številka 800.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić