Select Page

Hvaležna. Za kup stvari včerajšnjega večera.


Prvo je, da čeprav sem zamudila večino tekme mladih, sem izvedela dobro novico, ki me je pomirila.


Hvaležna, da čeprav sem 20 minut iskala parkirišče, ker je bilo na domačem dvorišču vse polno, sem ga na koncu našla in sem ujela nekaj vijol’čnih minut in po zaslugi čudovitega rokometnega kluba še tekmo med Slovenijo in Latvijo. V rokometu.


Hvaležna, da sem lahko videla krasno tekmo, čeprav imajo vsi nekaj preko za povedat.


Meni je vseeno proti komu so igrali, vseh igralcev do zdaj nisem poznala in sem se številne včeraj naučila.


Čeprav so bile napake, čeprav so se grešile nemogoče šanse, sem jaz vseeno pa hvaležna. Za zmago, za prvi polčas s sedem razlike, in zmago s šest.


Hvaležna sem, da sem kljub napornemu dnevu uživala, se imela fajn, se kaj novega naučila.


Hvaležna, ker sem lahko čestitala mladim za tako prestižen dosežek in g. Ivotu zaploskala, ko je dobil dres, ker je toliko let prenašal rokomet in z njim živel.


Hvaležna sem, ker sem imela včerajšnji dan in to izkušnjo. Dejansko je druga in priznam, da ne vem če sem o prvi kdaj napisala blog. Ne zamerite mi, prosim, vedno več moram v arhiv bloga, da vidim o čem vse sem že pisala.


Čeprav so ljudje po tekmi hiteli na fotografiranje in avtograme, sem sama ostala v zadnji vrsti zahodne tribune, tik pred kamero in spremljala do konca vso norijo in veselje, intervjuje in nasmehe.


Hvaležna sem tudi, ker nikoli nisem pisala po nacionalnih simbolih in še zmeraj ne razumem zakaj se to pravzaprav počne.


Hvaležna sem, da sem po tekmi našla parkirišče bliže domu in danes slišala pomirjujoče novice.


In predvsem sem hvaležna, da imamo čudovito rokometno ekipo, ki je naša, ki je slovenska, ki se ne predaja in ima za selektorja človeka, ki ustvarja zgodbo, ki bo zagotovo še bolj in bolj plemenita.


Kot vijolica sem hvaležna, da je na nacionalnih dresih spet vedno manj zelene barve. Daleč od tega da pričakujem vijol’čno, vseeno pa bi lahko bilo spet nazaj več rdeče in če kaj vem, vem kaj pomenijo lepi slovenski dresi in ti se počasi približujejo temu. Ker če je važno kar imaš spredaj in ne zadaj, potem ne pozabimo barv slovenske zastave.
Hvaležna sem, ker mogoče res nisem največja rokometna oboževalka in ne živim za ta šport, še vedno izjemno verjamem v te fante in to lojalnost, ki jo kažejo eden do drugega.


Hvaležna sem, da sem številne prvič videla v vijol’čnem rokometnem dresu že pred leti, danes pa so velikani svojega športa.


Za konec sem hvaležna še za to, da mogoče nisem popolna, da bom vedno malo kritična, a da bom vedno iskrena in vesela, da sem obdana s tako čudovitimi ljudmi, ki mi dajejo moč.


Še enkrat čestitke rokometašem in se vidimo v soboto. Ljudski vrt bo poln. Ne pozabite it na bus, vzet osebne izkaznice, listke za personalizacijo, pazite kje parkirate avte (ker nikoli ne veste kje boste dobili prijazno obvestilo), ne hodite zadnjo minuto na tekmo, kaka palerina zna bit fajn, ker marele ne boste mogli nest na tribuno. Jaz v soboto zraven sebe gostim posebnega človeka. A več v soboto zvečer.


Hvala vsem za obisk in lahko noč.


Rada vas ima.


Vijol’čna Slovenka.
MalaMo. :*