Pozno je. Tišina je tudi po ulici, kjer me ob pisanju ponavadi preseneti kak vesel navijač, ki veselo prepeva.
Danes sem le jaz, tipkovnica, Mejo, ki lovi mrčes in fotografije, ki jih je za takšno tekmo kar precej.
Minila je cela večnost odkar smo bili nazadnje v Domu prvakov in prav videlo se je, da smo vsi to še kako pogrešali.
Na srečo je dan minil izjemno hitro, vseeno pa je tudi današnji dan minil z ogromnim presenečenjem za Tadeja, za kar se moram zahvalit Pivovarni Laško. On je tako danes užival na drugi strani stadiona, mi pa smo si čago naredili na meni tako zelo ljubi tribuni.
Po tem ko smo se našli na severu, smo seveda naleteli na bus poln gostujočih navijačev. Na srečo smo šli dovolj hitro mimo, da nam niso skočili direkt na pot. Bili so glasni in veseli. Dejansko jih je bilo slišat več, kot jih je bilo.
Kratka pot na vzhod, pol pa na tribuno. Delala se je presenetljivo velika gneča, zato smo bili na tribuni veliko prej. Vendar nas je bilo teh na tej čudoviti tekmo res že veliko.
Ogrevanje, ogledovanje nove trave, mahanje prijateljev, objemi ljudi, ki jih imam najraje…pa čas mine izjemno hitro.
Partizani iz Tirane, povratna tekma kvalifikacij za Ligo Evropa, kapetan Jasmin, skupna fotografija in začeli smo.
Če je kdo mislil, da bo lahka tekma, se je uštel, zraven tega pa je bilo za takšno uro še zmeraj vroče, tribune pa so bile za takšen termin sredi poletja lepo polne.
Ko je zadel Amir so se glasovi na tribuni končno malo pomirili. Na srečo danes ni bilo hudih pretresov na tribuni, je pa mojega desnega soseda hitro po vstopu v igro zmotil Kapetan. Njegova igra ga je delala žalostnega, saj ni pričakoval, da bo tak igral.
Ob takšnih komentarjih si samo želiš, da bi Kapetan spet iz nič naredil šanso in zadel. In kaj se zgodi? Točno to. 🙂
Pogledam gospoda in mu rečem, da mu je lepo zaprl lape. Pa reče da ne, ker je on to tak al tak pričakoval. 🙂
Imela sem občutek da poslušam kapetana ene druge ekipe, ki se ne najde, ki igra posebno igro in nikakor ne najde recepta kak zmagat prvi krog kvalifikacij v eni drugi ligi.
Če smo se zadnje dni smejali farsam drugačnih barv, smo lahko ponosno po tekmi, ki se je končala 2:0 še enkrat znova zaploskali prvakom.
Več kot zasluženo, saj so z to zmago še enkrat znova garali od prve do zadnje minute.
Nam na tribuni ni nič kaj manjkalo, zato smo se tudi ob koncu odločili za posebne fotografije, da nasmejemo še vas. 🙂
Vendar me vedno znova na tribunah presunejo različne zgodbe. Ne samo, da sem na sosednji tribuni pomahala divi Viktorji, ki je izjemna, pred mano že od pomladi sedi gospod.
Res je gospod. Vedno znova išče svoj stol, ko pa mu ga pokažem, mi zmeraj reče…joj, nisem vas videl.
Če bi, bi vedel kje sedim. Danes pogreša tudi Tadeja in pravi, da bom že drugim pokazala kak pa kaj. Pove mi tudi del svoje žalostne zgodbe in da je star 82 let. Ne bi mu verjela, ker je vidno mlajši.
Pohvalim ga in mu povem, da upam, da bom pri njegovih letih videti tako dobro. Če jih bom sploh dočakala. Ni mu težko dat denarja za NK Maribor, ker ga ima rad.
Spremlja ga od vsega začetka in nekoč je imel leta in leta karto za zahodu. Gospod je izjemen. Včasih se vrže v pesimizem, a na koncu je vedno srečen. Jezi ga vrsta za vodo in pol zamuja na polčas, a je srečen.
Potrebuje družbo in z veseljem smo njegovi navijaški prijatelji. Upam, da mi bo skozi sezono povedal še kakšno zanimivost, ki jo bom lahko delila z vami, saj je izjemno prijeten gospod z vijol’čnim srcem, ki jih ni tako zelo veliko pri njegovih letih.
Po tekmi srečujem svoje prijatelje, ki jih nisem videla že…tako je…od zadnje tekme…
Hvala, ker ste, dragi prijatelji. Hvala za vse vaše objeme, za vsa vaša ogromna srca, za vse vaše čudovite zgodbe. Kako lepo je da ste. Kako lepo je biti del vaših življenj in kako si ne znam prestavljati kaj bi bilo, če vas ne bi bilo.
Poseben pozdrav še moji morski prijateljici Patriciji. Pogrešam te in tvoja sporočila so vedno nekaj najlepšega.
Lojzi, prijatelj. Brez tebe ni isto in upam, da naše lepe želje kaj pomagajo, da se čim prej vrneš.
Pozdravček še vsem, ki vas z novo sezono ni več z nami in smo skupaj preživeli toliko izjemnih in krasnih dni. Pogrešam vas in nikoli ne bo isto, ker vas ni.
Hvala za krasen začetek evropske sezone. Hvala za krasen večer, poln neverjetne energije in aplavzov.
Hvala za poljube, hvala za prijateljstva. Hvala za nasmehe, hvala za vso razumevanje, hvala, ker ste tukaj, ker ste naši.
Vijol’čna družina je v vseh pogledih tako zelo preprosto najboljša!
Lepo je bit del te krasne zgodbe.
In od tega bloga pa do septembra vas bom vsak blog znova spomnila in povabila.
Vijol’čna kri za vse ljudi. 5.9.2018, od 8.00 do 14.00 pod vzhodno tribuno stadiona Ljudski vrt. Če ne morete prit, prosim povejte naprej. Darovanje krvi je za mene še vedno nekaj najbolj plemenitega kar lahko naredite za sočloveka.
Do nedelje, ko se morda vidimo, in morda tudi ne…v Velenju…naj vam bo lepo. Pazite nase in osrečujte vse okoli sebe.
Rada vas ima.
Adidaskarka.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić