Mlini na veter

Pišem. Pa zbrišem. Pa spet pišem. Pa sem spet zbrisala.
Puna glava, teksta toliko, jaz pa sem samo žalostna. Ker kaj drugega po takšni tekmi mi druga ni preostalo. Ker sem žalostna in razočarana nad tem kar sem videla minuli večer na najlepšem, najboljšem in predvsem najbolj iskrenem stadionu na katerega sem kdaj stopila. Na mojem stadionu.

Tu sem doma, tu minejo bolečine, tukaj čutim mir pred svetom, ki me obdaja. Tukaj sem lahko jaz. Mirna, tečna, gnjavatorska, s fotoaparatom v roki, ki reče stričeku za sabo: »Boga tvoja žena.« In to je največ kar zmorem, po tem ko vidim človekov obraz in si mislim…če si doma taki…oh.

Niste dobili kart za minuli večer? Zagotovo ste glavni na socialnih omrežjih in spletnih forumih. Doma ste videli vse in veste edino resnico, ki ste si jo pričarali v glavo, ker niste dobili kart, ker imamo premali stadion in mi, ki tak nimamo srca, nismo teh kart zrihtali.

Že tak je bil celi teden stresen. Današnji večer je bil za zdravega človeka preizkus ali je normalen ali ne.
Na testu sem padla. Koliko sem dolga in predvsem, široka. 🙂

Že na južni ploščadi ni bilo nobene energije. Ne glasbe, ne petja, ne veselja. Najbolj veseli so bili oni s fantovščine. Vse ostalo je bilo taka žalost, ki so jo rešile Viole s prihodom na južno ploščad.
Kup izjemnih ljudi sem srečala na ploščadi. Tudi gospoda, ki živi na primorskem, ima tukaj sina in ki redno prebira moje bloge. Izjemen človek.

Ko sem srečala vsaj eno 10-ino tistih, ki sem jih želela, sem hotela samo na tribuno, preden pade dež in se na vrata zaženejo vsi tisti, ki bodo zamudili, ker bodo na stadionu iskali sedež vsaj še pet minut po začetku tekme.

Ko sem pogledala po tribuni, sem dojela, da so pred mano sedeži še zmeraj prazni. Tisti pred mano, je ostal prazen do konca tekma. Kaj bi eni naredili, da bi lahko sedeli na njem. Ne znam si predstavljat…
Ob prihodu ekipe je donela navijaška pesem in bili smo razposajeni, veseli, nasmejali, napovedovali rezultat,  ki je optimistično kazal,  kako verjamemo v zmago.

Koreografija je šla v luft ob prvem žvižgu, hitro po njem pa smo dobili kuj neki gol od zelenih, ki ga tak nihče ni razumel.
V dveh potezah Lukeja, smo imeli v rokah vse. 2:1, odlično igro, fantje so se tak gnali, da sem se bala, da se bodo razleteli. Tekli vsepovsod, borili za vsako žogo in po začetni rahli zmedenosti imeli vse pod  kontrolo.

Zdelo se je, da mlini na veter današnje tekme res ne morejo uničit, čeprav so jo uničevali od prve minute. Nesojeni prekrški, prosti streli, ki niso obstajali, ofsajdi, ki jih nihče ni videl in padavica njihovega glavnega akterja, ki je še enkrat pokazal, da ni material za prvaka.

Pravzaprav je lahko vsak realen navijač videl, da zeleni niso material za nič. Komaj si podajajo, vidno se trudijo, da bi s provokacijo, neresnostjo in predvsem s tem, ker se jim vidi, da bodo mlini na veter to že zrihtali, pustili, da se je vse spustilo pod raven nogometa.

Dovolit takšno igro, dovolit takšen način provokacije, je za glavnega gospoda današnje tekme, preprosto nedopustno.
To, da sta Rulo in Šuki fasala kartone…jaz bi jih tudi. Kak ne bi, če ne piska faula, pol pa se ti spipa in ga vsekaš! Pa lahko imaš ne vem kakšno raven samokontrole, enkrat ti poči še najbolj mirn film, pa bilo kaki bil.
Ko je v luftu Kapetan, ti je jasno, da je v teh mlinih dosti pokvarjene robe.

Minuli večer smo videli stvari, ki jih King zagotovo ne bi znal tak dobro napisat in nogometna pravila, ki jih tudi nihče še nikoli ni napisal.
Videli smo, da s takimi mlini na veter ne moreš konkurirat, ne glede na to kak srčen si in kak dober si.
Da smo dobili še dva gola in tekmo izgubili, ste prebrali, videli, slišali…

Verjetno ste videli tudi, da je na trenutke igrišče zgledalo, kot da smo na teniškem turnirju.
Kulisa je bila ne glede na vse izjemna, navijaško je tekma uspela z velikimi odlikami.
Mislim pa da nam je ob koncu vsakemu na svoj način pokno film. Čisto tak.

Malo vas je videlo moje solze in Tadejev stavek, da naj se pomirim, a samo res moja samokontrola in tudi razmišljanje, da v življenju ne bi želela slabega nikomur, ki je stopil na igrišče ali bil ob njem, me je pripeljalo do tega, da sem na stolu jokala ko dež.
Karkoli se je dogajalo po tekmi, je bilo z moje strani res slabo vidno, tako da mi ni jasno kaj se je pravzaprav zgodilo. Razumem  pa čisto vse po spisku.

Razparajo ti srce, pa mislijo, da lahko to tak mirno požreš dol. Ne moreš. In ne gre.
Kot bi rekla naša Lidija…to preprosto ni bilo fer. In ni bilo fer.
In če kaj, sem ponosna na te fante. Res sem ponosna na čisto vse, ki ste te dni garali, da smo lahko videli tako čudovit spektakel, ki ga Olimpija ne doživi več kot dvakrat na leto.

Ponosna sem, ker smo iz minusa prišli na ta plus, in čeprav smo ga danes izgubili, boja za prvaka še ni konec. Ne vem kako razmišljajo v Krškem in Domžalah, a prav slednji verjamem in upam, da bodo pokazali igro, kot so jo proti nam. Ker če ne, potem gospod iz naše tekme ob ograji takrat v Domžalah, ne bo mogel reči da kaj ni bilo fer in se kaj ni fer sodilo. Ker samo, če se bosta obe ekipi borili tako kot sta se proti nam, potem bom mogoče še verjela v pošten fuzbal.

Me pa moti, da nam nihče pred sezono ni povedal, da Olimpija mora bit prvak. Ker toliko penalov so dobili, pa toliko šans z igro, ki bi se je sramovali v majhnih klubih v Sloveniji. Drugo ligaški fuzbal je bolj gledljiv in to z naskokom, kot pa to skropocalo imenovano vemo kako.
V petek sem bila v prispevku na Pop tv na temo bloganja. Priznam, nisem niti vprašala kakšna je tema in sem bila presenečena, ko sem videla celoten prispevek. Predvsem zato, ker sem videla primerjavo svojega bloga in sem na svoj blog še veliko bolj ponosna, kot sem bila že zdaj nanj. Hvaležna in ponosna vsem, ki ga berete, delite, ki mu dajete gorivo, ki mu dajete moč, ki ga hvalite in tudi tistim, ki ga tak šimfate, da ga pol gredo drugi pogledat in z vami morda mnenja sploh ne delijo. Hvaležna gospe Janji za priliko, upam, da bo kdaj objavljen še kak drugi izsek iz najinega pogovora, ker sva se pogovarjali o številnih lepih stvareh.

V tem trenutku mi je morda težko, ni pa mi težko bit navijač NK Maribora. Še bolj sem ponosna na te fante, na to ekipo. Na te čudovite ljudi, ki ustvarjajo vijol’čno pravljico.
Hejterji, govorite, pišite, dajte si duška. Pljuvajte njih, mene, vse, ki so vam stopili na žulj, ker Maribor minuli večer ni zmagal tekme. Privoščite si, da tipkate po forumih, še preden sem jaz naredila dva koraka proti izhodu, vi pa doma bulite v te svoje male ekrane in govorite kakšno sramoto smo si naredili in kak je treba zamenjat od trenerja do čistilke. In ja, prav slednje čaka ogromno dela, po tem kar sem videla na tribunah in sanitarijah.

Po tekmi sem bila na severu. Videla sem te žalostne obraze, videla sem Kapetana, ki je še vedno najboljši kapetan na svetu. Videla sem tudi našega Jovana, ki je bil še enkrat znova na naši strani.
Videla sem sredince zelenih, ki so šli na vlak in upokojence, ki so pridno mahali na zelenih busih. Pardon, belih.
Mimo je in baje bil to samo fuzbal. Morda za vas, ne pa za mene in morda boste danes, jutri pozabili, jaz pa ne bom.
Nikoli nisem dobro prenesla krivice in tudi tokrat je ne bom.
Razumem da takšne tekme ne more sodit vsak, ampak očitno tudi »najboljši« nikoli ne znajo sodit derbijev.
Mlini na veter so postali bogovi v rumenem. Še naprej bom spoštovala vaše delo, cenim pa vas že en čas ne.
Dolgo let sem že na stadionu. Videla sem že marsikaj. To je najslabše sojena tekma v mojem življenju. Pa verjemite, gledala sem tudi 12letnike kak fuzbal špilajo in so jim 20letniki sodniki boljše sodili, kot to kar smo videli minuli večer.
Čestitke nasprotniku za zmago. Prvaki še niste, če ste to mislili. Tisti vzkliki po tekmi…kaj ste se ušteli v številki krogov, al vam nihče ni povedal, da bo treba še dvakrat na tekmo it? Aja, ne bote šli, ker ni derbi…of kors, razumem.
Ne glede na to kako se bo končala ta sezona. Jaz še vedno verjamem, da je vse mogoče. Pa Bog tudi vse vidi. Ker Bog je eden, in ne nosi ravno rumenih oprijetih majčk.
Hvala vsem prijateljem, hvala vsem za lepe, tolažilne besede in hvala in moji najljubši dvojčici na svetu. Zaradi vaju dveh in še številnih, ki vam ni bilo vseeno za moj obraz, sem na koncu vseeno malo popustila.
Če bi moji pogledi ubijali…moje besede so proti mojim očem bile…čisto preveč skulirane.
Vijol’čna familija. Zmoremo in bomo!
Rada vas ima.
MalaMo. :*