Krško. Prišli smo. Uspelo nam je. Pa nam skoraj ne bi.
Preden smo iz znanih razlogov šli v Veliki Gaber, smo namreč na Dolenjki naleteli na gospo, staro čez 80 let, ki je vozila praktično po dveh pasovih, malo zavijala, ko smo jo hoteli prehiteti, pa je lepo lezla v nas. Njen mali pežojčič ni bil nič kriv, mi pa smo do njenega izhoda vozili za njo. Ko smo jo prehitevali sem videla, da je bila gospa praktično z glavo zalepljena na volan, prepričana sem pa tudi, da črt na cesti ni videla. Žal, za dobro drugih, registrske številke nimam, da bi jo lahko posredovala policiji, ki bi lahko malo popazila nanjo in na ostale udeležence na Dolenjski.
Ko smo prišli na stadion Matije Gubca smo po zanimivih pogovorih pristali na tribuni.
Tudi tokrat smo šli skrajno desno. Fajn je tam, pa dejansko imamo mir in se pretirano ne sekiramo če se kaj zgodi.
Še dobro, ker par minutk kasneje, je lilo kot iz škafa.
Potem pa smo začeli. Kamere so bile tokrat za nami (na njihovo srečo), ki pa so, kot mi, videle marsikaj.
Vijol’čni fantje so se mučili in mučili. Vidno obupani smo gledali uro, ki je logično, šla prehitro.
Potem pa je vsekal po golu. Kot ni pozabil in ki obvlada. Visok kot je, zagnan in deloven. Dame in gospodje, za vodstvo Maribora Ljubljančan, ki smo ga posvojili…Amir.
Pa je lit začelo. Bliskalo. Grmelo. Tak je lilo, da so se mi smilili vsi skupaj že. Strel ni zmanjkalo, tekma se ni prekinila, Luka pa je ob koncu rednega dela zadel za 0:2.
Je še kdo videl spet Dinota, kak se bo vsak čas “raztrgal” na tekmi? Vsaka čast!
V izdihljajih so s krasnim golom zmanjšali na 1:2 domačini. Tekma se je hitro po tem tudi končala.
Zmaga, zlata zmaga, za tri nove točke. Fantje so pokazali karakter in do zadnjega lomili zeleno obrambo, ki se ni dala, domač golman pa je tudi pokazal, da ni kuj tak tam.
Po tekmi smo vedeli, da je edina prava pot, da se v tem dežju odpravimo domov in da druge pravzaprav ni.
Rada bi dodala še izjemno gesto navijača Krškega. Njegov prijatelj Matej se je namreč poškodoval pri padcu in zadaj je zgodba, ki te gane do solz.
Po tribuni so delili zgodbo tega očeta in vdanega partnerja. Po tekmi pa so zanj zbirali sredstva za terapevte. Zato izrekam velik poklon vsem, ki ste organizirali to akcijo, želim vam, da boste zbrali čim več denarja za prijatelja ter da bi vaš prijatelj čim prej napredoval pri svojem zdravljenju. Želim vam vse dobro. Naj se Mateju in vsem vam zgodijo same lepe stvari.
Mi pa smo šli…na sonce, dež, bliske in grome…domov…
Hvala družba za krasen skupen čas. Vedno je nekaj posebnega.
Še posebna hvala eni naši zlati mami, ki nam tolikokrat nesebično pomaga in nam nikoli ne reče ne. Ne pozabimo tega.
Ob zvokih Eurosonga se do derbija poslavljam.
Kart ni več, tak da…tudi moja letna je samo ena.
Se vidimo v soboto…če bo dež ali sonce…skupaj bomo. Standardni in še oni, ki se pridejo slikat na stadion.
Naj naslednja sobota da prvaka. In mi verjamemo da bo odet vijol’čno. Še kdo z mano?
Želim vam najlepši teden tega sveta in predvsem pazite kako hodite po poteh, ki so samo vaše.
Hvaležna za tri in zasluženo zmago.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić