V življenju so pomembni ljudje, ki jih imate ob sebi, zdravje, ki naj vam dobro služi, službo, ki vam daje preživetje, kakšno domačo žival, ki je vesela, da ste z njo, dobra knjiga, ki vam spremeni življenje, doživetja, ki vas bogatijo in v življenju je pomemben NK Maribor.
Ne pomemben. Zelo pomemben.
Če vprašaš nas, je NK Maribor bolj pomemben od marsičesa, kar sem zgoraj naštela. In ponosni smo na to. In dovolj nori, da imamo ta klub vsak dan raje.
Kidričevo. Ko Marko reče, da bi z nama šel in je nori pol po tribuni s selfiji, pol veš da je misija Kidričevo na pravi poti.
Lepo je videt ljudi, ki jih imamo radi, pol pa na tribuno in upaš, da se vsedeš med take, ki so na mariborski strani in da se ne skregaš s kakim domačinom, ki ni samo to, ampak je tudi »doktor.«
Seveda se to ne more zgodit. Ker provociranje pač jemljejo kot izjemno velik hobi, celo tekmo pa ga ne moreš prenašat, pa če si še ne vem kak velik flegmatik.
Po nezanimivem prvem polčasu smo v drugem videli dramo, ki je marsikateri vrhunski dramatik ne bi uspel spesnit.
Ko je Jan zadel za ena nula, so oni, ki so še minutke prej govorili, da je ona živčna, ker Maribor ne zadene, utihnili.
Nekaj minut kasneje pa ni bilo jasno nič nikomur.
Eni na tleh, eni so vsekali, eni bi morali pa niso in pol ma sodnik rumeni karton v roki, pa pol naenkrat po vsem možnem kar tak nismo razumeli, rdeči za Handeja.
Pogledamo, če imamo še kako menjavo in Aljaž v vrata, Martin ven, Jasmin pa iz igre.
Ubranimo prosti strel in verjamemo v dober konec.
Tistih par minut logično ne mine nikamor, ker zakaj te bi, če imamo vodstvo in igralca manj. Kdaj pa je te ta logika obveljala? Kdaaaaaaaaj?
No, pa na sceno stopita Jasmin, Marcos in pokažeta, da ne samo da Jan-Luka obvladata, tudi onadva zadevo obvladata in motata domačo obrambo da se ji skoraj že vrti v glavi.
Pol pa na sceno stopi Amir (po podaji »nikoli se ne predam« Dino), vseka kot se spodobi in oni so na tleh, deremo se ko živine, domača publika končno neha cvilit, na semaforju pa se pred koncem pokaže, na koncu končnih, 0:2.
Pretrpimo podaljšek in smo tak veseli, ker vemo, da bomo jutri navijali na Celje, samo da ta minus dva ostane za ostalih osem kol.
Pogledamo kolono ljudi, ki odhajajo, nam pa se tak smeji, da je to že blesavo. 🙂
Spravimo se do slačilnic, da naredimo par fotografij.
Željo sem imela, da ujamem končno te čudovite novince in da mi končno Jasmin ne pobegne.
Pa foto z Amirjem, sem se drla ob koncu. In uspela.
Na fotografiji boste našli tudi kužka po imenu Blu. Brezpogojna ljubezen, ki bi jo domov peljal, ker se takoj zaljubiš. 🙂
Ko smo pozdravili, objeli, si povedali čudovite besede z ljudmi, ki jih imamo tako radi, objeli še našo domačinko, smo počasi odšli.
Bilo je tako lepo.
Le tisti kar je letelo v snemalski stolp…eh. Škoda. In brez veze.
Drugače pa hvala za krasno tekmo.
Zakaj je bila v takem soncu in ob tako zgodnji uri ne vem, upam pa da bo to šola za delegiranje za naslednje tekme.
Se vidimo čez teden dni.
Garači, hvala vam! Do naslova prvaka je še dober mesec dni in osem krogov.
Dokler smo živi ti nikoli ne boš sam.
Nezahtevna zahtevna.
Rada vas ima.
MalaMo.
Foto: Dejan Laketić