Drage naše odbojkarice, v vseh pogledih ste kraljice in hvala vam za včerajšnji večer, čeprav ni bil tako uspešen, ko smo si želeli in upali. A smo dihali z vami. Želeli smo si z vami. Navijali smo z vami. Bobnali smo z vami. Verjeli smo z vami.
Drage odbojkarice, tudi jutri bomo vse kar piše v zgornjih vrsticah. Za nas ste najboljše. Za nas ste izjemne. Hvaležne, preproste, skromne in predane.
Čeprav nismo hodili na tekme, smo redno spremljali sezono v vseh aspektih. Poslušala sem številne intervjuje, brala sem članke in pogledala sem številne prispevke in spremljala rezultate vaših tekem.
Včeraj zvečer sem sedla v velikem upanju in tolkla po bobnu še ko je sodnik zadnjič zapiskal. Čeprav včeraj ni bil vaš večer še ne pomeni, da ne bo jutri. In čeprav včeraj mogoče ni šlo vse po vaših načrtih, je jutri lahko nov načrt.
Ponosna sem, da sem iz Maribora in da imamo v mestu tako izjemen odbojkarski klub. Vaša odbojka je prijetna za oko in če kaj, na takih infarktnih tekmah res ne umirja duše. 😊 Obvladate dramo in niti v enem trenutku vam je ne zamerim, ampak jo cenim, ker se borite za vsako točko in se po nobeni izgubljeni žogi ne predate. Imate srčnost v rokah in zmagovalno miselnost v glavi. Vidi se vam vaša želja in občudujem vaš zagon in spoštovanje do odbojkarske igre.
Neizmerno sem hvaležna, ker je v vas toliko dejanj in vas besede ne spravijo s tira. Pomembno je dejstvo, da igrate svojo zgodbo in ne mešate strun nikomur drugemu. Imate talent, željo in veliko znanja.
Kot ekipa ste eno in vaša vodja vas vodi po pravih poteh, ki vodijo do končnih ciljev.
Zmagale ste to sezono ne glede na vse. Ker se nikoli niste predale. Ker ste bile že izgubljene in ste se našle. Ker ste padale, a so bile največje zmage takrat ko ste se pobrale.
Navdušile ste me s svojo »biti za biti« in biti najvišje od višjega.
Dvorana Tabor ni bila naključno včeraj tako polna kot je bila. Verjeli smo skupaj. In verjeli bomo skupaj tudi jutri. Žal mi je, da ne morem na gostovanje v Kamnik, a vem da se boste borile do zadnje točke. Ker vendarle na koncu zadnji ugasne luč.
V srcu ste mi in prepričana sem, da boste tudi jutri ponos mesta in države. Ker vsak, ki je včeraj videl vaše večne bitke ve, da vas nikoli nihče ne sme in naj si ne drzne odpisati.
Lahko mi verjamete, da sem videla v živo veliko tistih, ki so dojeli šele takrat, ko so pozabili na to, da je vse zmeraj en nov začetek.
Včeraj sem bila res žalostna. Redko tolčem po bobnu. Včeraj sem z vsakim udarcem in glasom (ki me hoče danes vsake toliko grdo izdati) živela v želji in prepričanju. Videlo se je kako ste si želele in včasih življenje ne izbere ravno takšne poti, kot bi si želeli.
Naj vam jutrišnja pot prinese vse in še več. Nagrade, pričakovanja. Upanja in srečo. Za tisti pravi udarec. Za tisti pravi dotik. Za tisti pravi servis. Za tisti nepopolni blok. Za tisti trenutek, ki naj traja.
Karkoli se bo zgodilo. Vedno bomo nekje z vami. Ker ste našega mesta ponos. Ker ste del nas in mi smo del vas. Naj vas ponese višje. Močneje. Ker ste iz Mesta, ki se nikoli ni predalo in vztrajalo do konca. In noben, ampak noben vam nikoli ne bo rekel, da to ni mogoče.
Kraljice z vsem strokovnim štabom… srečno jutri. In spremenite tiste v tisto. Zakaj? Ker lahko.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Ko smo skupaj, je vse lažje.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić