Navijat na mariborski klub je najboljša stvar na svetu. Bit del vijol’čne familije je čast. Rokometne. Nogometne. Katerekoli mariborske.
Ni pa zmeraj lahko. In zagotovo imaš lahko prej sive lase, željo po pomirjevalnih tabletah in ja, tudi po tem, da bi postal nekaj, kar nisi.
Ko pomislim na minulo evropsko prvenstvo v rokometu, me vedno spomni na državljane Romunije in Litve. Danes sem ugotovila kaka milina je vse to skupaj.
Probajte gledat rokomet, ko tekme sodi sodržavljan. Probajte. In ne popizdite.
Je pa seveda odvisno na kateri strani ste.
Bit na vijol’čni danes, ni bilo tako preprosto.
Penal? Ni problema? Kje je črta? Odvisno na kateri strani si.
Faul v napadu? Ni problema? Kakšne barve si? Aja, če si domače, pol pa ni nujno da.
Jezna sem. Pa po rokometu ni to težko bit.
Fantje so dobili polčas. Tudi drugega bi. Pa priznam. Fantje so delali napake. Bili so nenatančni in nasprotniki iz Trebnja so imeli razpoloženega golmana.
Na tribuni so učili sodnike gledat na uro. Za začetek.
Ampak ko vidiš kaj se dogaja, ne veš al bi kričal, znorel al preprosto sprejel.
Dokler ti to rata.
27:30 se je končala tekma.
Rada bi se zahvalila gospodu očetu, ki je s svojimi iskrenimi vložki pokazal kaj si misli. Ne bi se mogla bolj strinjat z njim. Vem da mu je bilo zagotovo težko gledat kar je moral gledat.
Ampak ja. Naši vijol’čni rokometaši so izgubili tekmo.
Nasprotniku športno čestitamo.
Ne more pa nam nihče vzet vijol’čnega srca. Nihče nima toliko napak, kot imamo mi veliko vijol’čno srce. Nihče nima toliko volje, energije in zagona, kot ga imamo mi.
Mlini na veter so zmagali še enkrat. Mogoče to bitko. Ni bila pa dobljena vojna.
Rada hodim na rokomet. Med te krasne ljudi. Ni nas dosti, pa ne morem vedno prit. Samo sem našla čas in hvaležna sem, da je Tadejeva raglja več donela kot bila tiho.
Pa saj smo navajeni. Če se človek sploh lahko prav na to navadi.
Verjamem, da bo drugo tekmo druga zgodba. Verjamem, da bo nekega dne pravici zadoščeno. In tudi verjamem, da se vse dobro enkrat vrne. In da mogoče danes ni bilo zmage, bo pa drugič. V boljši in večji obliki.
Preprosto je treba verjet in vijol’čno srce dvignit.
Pravila so za vse enaka. A do enakosti je še dolga pot.
Prehodili jo bomo skupaj.
Glave gor. Gremo naprej.
Za nas ste še naprej…najboljši na planetu.
Bravo fantje, bravo ekipa!
V ponos ste nam.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić