Prejšnjo nedeljo smo se dobile deklice s klopce na tradicionalnem srečanju ob koncu leta. Vedno se ga veselim, ker v tem napornem urniku težko najdemo čas in izredno sem vesela, ko gremo en krog okoli stadiona, spijemo kaj toplega in se spomnimo minulega leta.
Na poti do južne ploščadi, kjer smo se srečale, sem pred blokom srečala par otrok, ki so nabijali žogo. Ravno grem mimo njih, ko me eden od njih vpraša ali grem na tekmo. Seveda, z vijol’čno kapo je to vprašanje neizogibno in neizmerno sem vesela koliko prijaznih besed prinaša naš NK Maribor.
Včeraj sva šli z mojo Polono v Steyr, malo mestece, ki ima 2 km vstran od centra mesta največje jaslice na svetu. Ker mi je »Božiček« prinesel komplet kapo, šal in rokavice Lige prvakov, sem na kosilu naletela na vprašanje gospoda šoferja, če hodim na tekme Maribora. In tako se je začela zgodba številnih debat o nogometu v včerajšnjem dnevu. Nogomet združuje in osrečuje. Tudi če ni sezone, tudi če ni nogometa, tudi če gremo samo na božični izlet, pisat božična pisma in na vročo čokolado tam nekam na avstrijsko stran…
Hvaležna sem vsem tistim, ki so povod za začetek mojega zadnjega bloga leta, kjer dejansko govorim o zadnjih pol leta, saj vsake pol leta spišem enega. Enega po polovici, enega ob koncu nogometne sezone. A na koncu se zgodi da v obeh govorim vse možno, zato mi ne zamerite, če me zanese še kam dlje kot sem mislila….
Ko smo maja postali prvaki, smo verjeli. Seveda smo verjeli. Ko smo dobili klub iz Bosne smo bili prepričani da je to znak, da je to začetek zgodbe o Ligi prvakov.
Niso nam verjeli. Niso nam hoteli verjet. In zgodilo se je. Pa so »padli« Islandci za njimi, končalo se je sanjsko z Rulotovim golom pred zadnji teden v avgustu. Izraelski nasprotnik je šokiran obsedel, mi pa smo se veselili tretje lige pravkov v svoji zgodovini. Neprecenljivo.
Po derbiju takoj za tem smo se dobili na šesti krvodajalski akciji Vijol’čna kri za vse ljudi, ki je posegla z vsemi rekordi. 178 ljudi je darovalo kri, 236 ljudi je želelo darovat, zbrali smo več kot 80 litrov krvi. Ne znam vam povedat kako zelo ponosna sem na ta dan. Še danes imam cmok v grlu ko pomislim na ta dan, ki je bil preprosto popoln. Hvala vsem, ki ste prišli. Neverjetni ste in hvala, ker ste. Drugo leto se vidimo 5.9.2018. Dobrodošli. Potrudili se bomo, da ne boste dneva nikoli pozabili.
Foto: Ferdo Strgar
Po počitnicah sem se vrnila v nove zmage in doživetja. Ki so bila za mene verjetno tako šokantna, da sem več jokala od sreče, kot bila sposobna povedat kaj čutim.
Po neverjetni prvi tekmi Ligi prvakov doma, je sledila druga. Mogoče ni bila takšna, kot si je kdo želel, za mene pa je bila to tekma, ki jo nosim posebej v srcu.
Tekma, ko sem sedla na najbolj vijol’čno letalo v svojem življenju, ko se nisem sekirala za zamudo. In se samo veselila tega, kar prihaja. Bila sem z ekipo, ki jo tako zelo cenim in spoštujem in Sevilla ima v mojem srcu posebno mesto. Še enkrat hvala vsem, ampak čisto vsem, ki ste mi to omogočili. Tako zelo vas imam rada in moja hvaležnost je neizmerna. Nikoli vam tega ne pozabim.
Bila je izkušnja, ki mi daje nov zagon za še boljše in boljše zgodbe. Posebni ste za me.
Nogometna jesen se je nadaljevala pestro. Od sedmic, do nepozabnih remijev v ligi prvakov, do zelo garaških in neverjetnih tekem v prvenstvu. To, da smo jesenski prvaki pa je tak al tak še en velik dodatni bonus in malina na vrhu tortice.
Bilo je vse skupaj tako zelo lepo.
Pozabili bomo na slabo, kot vsako leto in se spominjali samo prečudovit trenutkov.
Še enkrat znova je bil to čas, ki smo ga preživeli z neverjetnimi ljudmi, spoznali toliko prečudovitih navijačev, ki jih imamo neizmerno radi in jih cenimo.
Še enkrat znova smo dokazali kako velika srca imamo in kako radi se imamo med seboj.
Med novimi stvarmi je treba omenit polnilnice, saj nimamo več evrčkov na stadionu, ampak le brezgotovinsko plačevanje.
Treba je omenit, da da smo se razveselili novih obrazov, ki so prišli in se spraševali zakaj eni niso hoteli ostati. Bilo je tudi leto, ko smo dobili povratnika, ki ga imamo zelo radi in še enega, ki je bil tako dober, da je odšel pa je komajda prišel. In bilo je leto, ko se zdi, da nekdo morda celo odhaja…
In bilo je leto, ko je Kapetan zrušil vse možne rekorde, zabil v Ligi prvakov, postal prvi strelec prve lige in premagal še Cimeta v dvoboju Pivovarne Laško.
Skozi leta sem spoznala številne družine, ki so najbolj tesno povezane z nogometom. Stkali smo posebne vezi. Hvala vam, ker verjamete v naše sanje. In hvala za vse, kar ste mi dali in za vse kar še prihaja.
Ne pozabite si kupit novega koledarja, ki je prečudovit. Vaša stena vam bo zagotovo hvaležna. 🙂
Bilo je tudi leto hudih poškodb in verjamem da se boste kmalu vsi, ki se še niste, vrnili na zelenice in zapirali jezike vsem nesrečnežem.
Ob koncu tega bloga le še…hvala vsem za čudovito leto. Bilo je nepozabno, drugačno, posebno. Bilo je leto, ki ga še ni konec in upam, da se bo končalo tako čudovito kot je bilo celo.
Imeli smo vzpone in padce, a zaradi njih bomo boljši in boljši.
Vidimo se na prvem treningu drugo leto…če ne prej seveda. Mogoče nikoli ne bo tekme na moj rojstni dan, bo pa enkrat prvi trening. Tudi to bo nekaj. 🙂
Želim vam čudovite praznike in oglasite se mi kaj. Da gremo na kakav ali kuhano vino tudi takrat ko nas ne kliče vijol’čno mesto.
Bodite zdravi, nasmejani in vsak dan nekomu povejte da ga imate radi.
Rada vas ima.
S cmokom v grlu.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić