Zanimivo je, da je to prva tekma NK Maribora v tej Ligi prvakov, ki jo gledam doma. Priznam, po svoje si na nek način jezno očitam, kak te nisem spravila teh evrčkov skupaj in šla na tako množično gostovanje v Liverpool.
Pol pa sem s pomočjo prijateljev spoznala…moja sezona je še dolga. Prva liga in pokal. In da če bi želela, da oba greva na to gostovanje, bi bilo potrebno ogromno odrekanja. Tega pa si v danem trenutku ne moreva privoščit.
Zato je MalaMo doma. Čudno mi je. Priznam. Sem pa srečna. Po svoje sem tak srečna. Toplo je. Pred mano fanta in pokice, ki so me zasvojile. Zavedam se, da rezultat ne šteje, ko se odločamo ali se odpravimo na letališče ali ne.
Je pa to tekma, ko se takoj loči Slovak od Slovenca in predvsem, ko slišiš Maribor in si ponosen od kod prihajaš. Naša pesem, naš ponos…res ste nam v ponos. Vaši glasovi so neprecenljivi.
Da sta lahko dve žogi na igrišču nisem vedela, a na tekmi je bilo res dovoljeno marsikaj, kar še nisem videla.
Tudi ta belo vijol’čni bunker. Všeč mi je in navdušena sem nad njim. Sprašujem se, če mi je kaj škodilo. Ampak vem, da so naši trenerji zadevo prešudirali z odliko. In zato tej potezi iskreno in ponosno ploskam.
Pa toliko težav je bilo z letalom. Vem kako je bilo v Sevilli in bila sem zraven, ko so nam povedali da bomo še malo čakali. Ti naši so čakali več kot predolgo in ne morem verjet da je lahko slovenska letalska zgodba tako anemična do vsega, kar se je dogajalo. Gre za slovensko nogometno zgodbo. Ne samo mariborsko. Korist in ponos bo na vseh straneh. Slovenski klub igra v Ligi prvakov in tudi če je onim preko Trojan tak trn v peti, bi se morali zavedat, da je ob takih trenutkih treba skup stopit. Sicer pa ja…saj ni nogomet samo tisti, ki deli državo na dva dela. Še kandidati za predsednika so postali čisto posebna pesem.
In tako je to danes. Prvi november. Eni smo svečke prižgali včeraj. Eni jih bodo, ko se skupaj z vsemi selfiji vrnejo iz Liverpoola. Ker je bilo treba it se pokazat. Tudi če treba z rdeče belim šalom. Ker zvestoba se kaže tako, da greš na evropsko gostovanje in pokažeš kako si lahko tam in mahaš s šalom. Slišala sem celo, da srečaš tam ljudi, ki jih ponavadi v Sloveniji ne. No, jaz jih, ker hodim v Ljudski vrt in tudi na gostovanju smo tak al tak al tak zmeraj isti. Tisti se poznamo. Aja, gostovanjih v Prvi ligi.
Prvi polčas je bil res presenetljivo dober. Handa jim je spet zapiral lape, Martin pa je igrat tekmo življenja. Nimaš kaj, dvomim da je kdo pričakoval, da bomo ob polčasu brez golov. In če kaj, sem ponosna na fante, da so se pobrali po vsem tem kaj je bilo za njimi. Upam, da niso brali sranja, ki so jih ljudje z vzdevki pisali o njih in da so tako kot jaz gladko ignorirali ljudi, ki še nikoli niso videli nogometnega stadiona od znotraj.
Drugi polčas je bil potem seveda čisto druga zgodba. Pričakovano. Še pred 50to minuto smo dobili prvega, pol pa je Handa pokazal, da ga ne bo sanjal samo Hazard, ko je branil penal igralcu Liverpoola (priznam, njihova imena so mi čista neznanka). Pa to ni bila edina obramba, saj je Handa pokazal zakaj je vrhunski evropski golman.
In ko je že vse dišalo po tem, da gremo v boj za remi…smo dobili še drugega.
A Martin je danes pokazal Evropi, da bo tuko po materialu in zaprl lape še najbolj zahtevnemu navijaču Maribora. In medtem ko se je v raju znova dogajalo preveč napak, je čas tekel in tekel. Tokrat več kot prehitro.
Fantje so garali. Res, garali. Podoba Maribora izpred 14 dni je zbledela in fantje so pokazali obraz, ki smo si ga želeli.
Medtem na tribunah…V dolini tihi…ostaneš brez besed. Poklon, velik poklon!
In ko smo verjeli in upali na vsaj enega našega…smo v 90ti dobili še tretjega…
Ampak navijaške pesem je pela in pela in pela…
Tekma se je končala, posest so imeli, ampak nismo bili žoga za nabijanje, nismo bili sramota slovenskemu nogometu, fantje so pokazali obraz in zaprli lape marsikomu. 500 milijonov razlike se je po svoje poznala, vendar so fantje dali srce in to srce se je borilo.
Zato uživajte in se norčujte s teh fantov, če imate jajca. Pljuvajte, dajte svoj nesrečen gnev iz sebe in bodite frajerčki.
Moje srce je ponosno. Res sem ponosna na te fante. Verjamem, da marsikomu ni bilo lahko in prepričana sem, da vedno izkušnje vedno ne pomagajo.
Spremljam prihod fantov domov in še enkrat znova grem na letališče pozdravit vijol’čne bojevnike. Ker so moji in ker jih ne zamenjam za nič na svetu.
Če se vidimo na letališču, pomeni ali da ne morete spat, al ne rabite it delat ob sedmih, al pa ste preprosto tak nori, da mi boste delali družbo. Vesela vas bom. Lahko kdo kak vroč kakav zraven prinese, se ne bom branila.
Vsem želim varno pot domov, ker nas v soboto čaka že Krško. Saj pa pravi navijači pridejo tudi na male tekme in zato se vaše družbe neizmerno veselim.
Bil je krasen večer. Še bomo igrali, še bomo zmagovali in še bomo ponosni.
Rada vas ima.
Ona, ki bo živela dve leti dlje.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić