Kapljica

Komaj gledam, priznam. In ta blog pišem težje, kot upam povedat na glas.

Preden sem prišla domov sem se oglasila na urgenci. Nisem hotela it, a je moje oko želelo drugače. Fasalo je kot kaže neko bakterijo in se odločilo, da bo delno videti kot zombi.

Pa sva vendarle odšla za Celje. In zraven vzela še soimenjakinjo. Ni bakterije v očeh, ki bi meni preprečila tekmo in tudi dež ne. Pa še Anja je napovedala pecivo.
Ja, najboljša stvar dneva.

Tudi tokrat ne bom pametovala. Le zaslužili smo si zmago. Pa se zabijte nekam. Zaslužili smo si zmago. Šans je bilo za celo knjigo, kapetanov izenačen rekord golov v prvi ligi s Škaperjem po penalu pa ni bil tolažba za poraz na tekmi v Celju, kjer smo dobili dva gola.

Če ne daš več golov, ne zmagaš. Vreme je bilo pesje, jaz pa sem bila na tribuni resnično mirna po dolgem času.
To da sem pred tekmo sanjala spet 0:5 ni nič novega in eni so se na to že navadili. Preprosto verjamem v fante in jim vsako tekmo privoščim da pojedo nasprotnika. Je kak je.

Fantje so igrali dobro, se borili, vendar proti bunkerju, proti temu, da žoga preprosto ni hotela v gol, res nič nismo mogli.
Bilo pa je vseeno resnično prijetno, v družbi ljudi, ki jih imam tako zelo rada, ki so mi tako zelo pomembni. Hvaležna sem, da imam ljudi okoli sebe, ki vrhunsko skrbijo za moje kile, za ljudi, ki imajo milion težav, pa se na koncu še zmeraj smejijo in ljudi, ki se jim lahko zahvalim za trikrat sedem in jim tega ne pozabim. Rada vas imam in pomembni ste za mene.

Lizika je dosti pomagala, ker na mariborski tribuni ni lahko ob taki tekmi. In preprosto ne moreš verjet kaj pride iz ust navijača.
Ne, z nikomer se nisem skregala in nikogar nisem nikamor poslala. Sedela sem tam. Mogoče je kriva tista bakterija, ki je prišla v moje oko in mi preprečila, da bi lahko ves čas zbrano spremljala tekmo. Počutila sem se namreč, kot da imam kilo peska v okici.

A če so kapljice bile danes v preveliki količini, bo jih nekaj, preden zaprem oči.
Po tekmi je preveč lilo, pa tudi zdravje ni dopuščalo, da bi počakali ekipo.
Vseeno vas imamo radi in na koncu dneva ste samo ljudje.

To je šele prvi poraz v prvi ligi v tej sezoni in samo žal mi je zgubljenih točk. Vse ostalo se bo že porihtalo. Ne delat drame in ne jih poniževat in žalit. Ker preden odprete svoje sovražne žnable, se spomnite na to noro leto 2017. in nehajte bit pesji, ker ste točno vi stali v vrstah in dajali izjave medijem, ko ste stali da si boste karte za ligo prvakov kupili.
Ta blog bi lahko bil daljši. Ne more bit. Oko ne dovoli in resnično sem utrujena od tega.

Želim vam čudovito nedeljo in se zahvalite, da lahko navijate na to ekipo. Ja, ima napake. Ja, ni ji zmeraj lahko in včasih so zgubljeni. A če vi niste, potem si dovolite, da jim sodite. Drugače ustavite svoje tipke in zlobne jezike. Naši so in naši bodo. Ko bodo popolni, boste verjetno lahko pametni. Pardon, oni bodo lahko. Vi še zmeraj ne.
Tečna sem in bolna. A to bo minilo. Poraz bomo tudi pozabili. Da bomo drugo leto prvaki pa le ne pozabite. Ne morete me prepričat, da bo kaj drugače.
Se vidimo na derbiju. Ne pozabite na listke in osebno.
Rada vas ima.
Mini zombi.
MalaMo. :*