Select Page

Z nami je že več kot leto in pol. Ni dolga doba. Odvisno pa je, s kakšnimi očmi pogledaš.
Če bi začela zgodbo o njem, bi rada poudarila, da je bil do nas navijačev prijazen od dne, ko je stopil skozi vrata nogometnih tekem.


Od dne ena je bil do nas prijazen, spoštljiv, vedno pripravljen na pogovor, se z nami fotografiral in nam namenjal vzpodbudne besede.
Čeprav se njegova pot ni začela zabavno, saj je hitro po prihodu fasal šamar in posledično…zlomljen nos.
Na zelenicah je debitiral aprila in njegova igra je bila hvale vredna. Navduševal je največje kritike, deklice pa so na tribunah kričale njegovo ime. Zgodba je končno postala vijol’čna brez modric.


Vendar pri nas mu sreča preprosto ne namenja najlepših kart, tako da smo ga letos na igrišču videli bolj malo. Poškodbi je sledil premor, ko pa smo bili prepričani, da je končno čas, da se vrne… vidi fotografija. Operirana noga.
Solzne oči dobiš, ko vidiš fajterja, bojevnika, ki je verjetno eden najbolj predanih, srčnih in iskrenih nogometašev…pol pa dobiš to. Kričiš da ni fer, a tak nič ne pomaga, ker vse kar ti ostane je, da verjameš. In moramo verjeti, da se kmalu vrne, močnejši, boljši in predvsem še bolj uspešen. Ker po vsem kar je prestal samo v naših vrstah, si želim, da se mu začne vračati dobro in da se zadeve končno postavijo tako kot si želi. Da bo lahko svoji družini, svojemu čudovitemu sinu, pokazal kako najboljše dati gol z glavo ali onesposobiti nasprotnika.


Ne morem pa v tem blogu mimo tega kar je še naredil za vse nas.
Lani je bil z nekaterimi fanti na treningu takrat, ko smo imeli krvodajalsko akcijo. Ko so ga postavili pred mikrofon, sem bila neverjetno ponosna in hvaležna. O nas je govorili tako lepe besede, da sem bila ganjena, da nas lahko nekdo tako zelo ceni.
A to še ni bilo vse. Letos sem ga vprašala, če ima v sredo dopoldan kaj časa. Ni me vprašal kdaj, ni me vprašal zakaj. Samo napisal mi je, da pride.


In prišel je. Skupaj z Alešem je obiskal našo krvodajalsko akcijo in skupaj sta dokazala svojo veliko vijol’čno srce. Njuni izjavi sem si zavrtela večkrat. In to na različnih televizijah. Počastila sta nas s svojim prihodom in nam še polepšala ta nepozaben, prečudovit in plemenit dan, ki je bil za mene in za mojo ekipo tako zelo pomemben in poseben.
Mogoče niste vedeli…fanta, očeta, bojevnika, plemenita človeka, ki sta nas letos počastila z obiskom, praznujeta rojstni dan na isti dan. Verjetno to ni čisto naključno.


Ta blog je zate, Denis Šme. Ker vem, da si poseben, drugačen in predvsem zelo dober nogometaš in človek. Ker ti nikoli ni bilo nič za nas težko naredit, ker si velik človek, ki vedno gledaš na sočloveka in ti je mar za delo drugih. Včasih pozabiš na sebe, a hkrati ti očitajo sebičnost, čeprav po nepotrebnem. Zate, ki si mi zmeraj prisluhnil, pa ti ne bi bilo treba. Si prišel, ko mi je krvavelo srce in bil za nas, ko smo bili obupani. Zato, dragi Denis, vedi, da bomo mi zate zmeraj tu.
Težko te je gledat na berglah in še težje je, ker ti ne moremo pomagati odvzeti bolečine. Sprejmi moje pozitivne misli in vem, da niso dovolj, so pa iz srca. Vem da ti moje besede ne morejo vzet bolečine, upam pa, da ti bodo zagon in motivacija, čeprav en majhen košček, da ti kmalu znova zaploskamo na tekmi.


Ko je Ariana v soboto zbirala podpise…hvala ti. Ker si komaj stal, a deklici si namenil nepozaben spomin. Ne pozabljam takih stvari. Nikoli.
Pogrešala sem te na letalu za Sevillo in nazaj, a sem prepričana, da še pride priložnost, ko se bo zgodila nepozabna vijol’čna zgodba. Zaslužiš si in zato ne pozabi verjet v to.


In ne pozabi na tisto skrito misijo iz zadnje tekme lanske sezone. Ti boš vedel. 🙂
Hvala, ker si naš in ne pozabi, da je pomoč iz moje strani zmeraj na voljo. Ker imaš oči bojevnika, ki vidijo tako daleč, kot vidi srce.
Naj se ti dobrota do nas vrača tam, kjer si najbolj želiš.
Se vidimo kmalu. Pazi nase in na svoje sončke.
Rada vas ima.
MalaMo. :*