Kdo bi si mislil da bo na koncu vse tako pestro in nepozabno.
Dokaj mirno sem pripeljala v Velenje. Vozila nisem tja že dolgo časa, a v to cesto se preprosto ne morem zaljubit. Vedno znova mi je tuja, vleče se kot ponedeljek in torek skupaj in ko sparkiram spodaj na parkingu si oddahnem, kot da bi peljala do Kopra.
Zelo rada imam velenjsko gostovanje in rada pridem. In ko smo na to tekmo pripeljali še ateja najine ljube družine, smo ga seveda peljala še tja, kamor bi zagotovo zahajal kot ribič, če bi tam živel.
Hitro sem prišla na tribuno, ki je bila ob mojem prihodu še prazna. Ja, bila sem prva.
Pa smo počvekali, obujali spomine in debatirali o dogodkih zadnjih tednov.
Začela se je tekma, tribuna je bila dokaj polna. Ko je uradni komentator vzpodbujal svoje da začnejo navijat, jih je Maribor utišal. Trikrat.
Čeprav so jih Viole prekašale v vseh elementih navijanja.
Igra je bila v dveh zgodbah.
Ob polčasu smo zaostajali po golu, ki ti vzame luft in se vprašaš kaj te to bilo. A ker se to zgodi tudi najboljšim, smo vedeli, da bo drugi polčas druga zgodba.
Špeli sem rekla, da bomo tak dali tri, a smo dali (samo) dva. Če bi bila realizacija večja, bi lahko rezultat bi res čisto drugačen.
Vendar smo bili na koncu tekme na petek trinajstega po svoje zadovoljni kar vsi. Tudi naši nasprotniki so bili po tekmi do nas izredno prijazni in z lepimi mislimi za torek. Izredno hvaležna in to so za mene pravi igralci.
Toliko obrazov v rudarskih oblačilih mi je domačih in jih imam izredno zelo rada. Zelo sem hvaležna da nam vedno znova namenijo čas in želim jim vse najboljše.
Ko smo pozdravili našo vijol’čno familijo in zgrešili našega vijol’čnega ateja, se počasi odpravimo proti domu.
Prazno je. Vesela sem. Kak je fajn, ko je cesta prazna in nasmejem se. Ko jaz vozim je vedno kaos. In mislim si…tokrat to ni za mene.
Najprej me ustavi modra kareta. Tresem se, kot da sem storila največji zločin, potem pa mi pojasnijo, da preverjajo promet. Pogledajo mi dokumente in me vprašajo o pitju alkohola (a jaz še ne vem kdaj sem nazadnje sploh v petku kaj pila), nekaj še preverijo, zahvalijo in lahko grem.
Ko se končno malo le pomirim, se naenkrat pojavi kolona. Modre lučke. Čakanje. Ne daleč naprej vidim klubski bus in kup avtomobilov, ki čakajo v gužvi. Na srečo smo vsi ok. Ognili smo se prometni nesreči. V koloni stojimo skoraj uro, vendar smo srečni, da se to ni zgodilo nam in se zahvalimo, da smo krenili s stadiona takrat ko smo.
Ko se pripeljemo v Maca na avtocesti dobim številko 39 za prevzem hrane. Nasmehnem se.
Tekmo sta namreč odločila Jasmin in Damjan. In mislim, da kaj več tak al tak ne rabim dodat.
Nepozabno gostovanje, kjer so tri pike pomenile ogromno, prijateljstvo smo okrepili in bili v družbi ljudi, ki jih imamo radi.
Nič ga lepšega kot familije s pravim grbom in vero, da bomo v torek naredili še eno nepozabno pravljico. Mene čaka tokrat še ena posebna čast in veselim da, bo to tekma, ki bo zeloooo drugačna od drugih. Kdo ve kje me boste vse srečali.
In da ne pozabim…vse najboljše, dete moje zlato za 28. rojstni dan. Teta te ima ful rada. 🙂
Čas je za posteljo. Takoj pogledam še odlomke s tekme in nalepim slikice v album.
Rada vas ima.
Ona, ki ni rabila pihat.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić