Sobotni večer sva namenila mariborskim futsal prvakom. Igrali so tretjo in zadnjo tekmo v Ligi prvakov proti prvakom iz Interja.
Ko sem pred tekmo rekla, da jih lahko premagajo, so se mi strokovnjaki na tem področju vseeno malo smejali.
Zmagali fantje niso. Ampak to, da so izenačili na ena, da so se borili, trudili in garali, da so se zoperstavili favoritom, da se jih niso vstrašili in predvsem da so pokazali srce in energijo, je vredno velikega aplavza.
Tokrat sva se vsedla na lesene klopce. Saj ne da je bila taka gužva, da spodaj ne bi bilo placa in saj ne, da je bilo vidno premalo ljudi in da se je razočaranje vseeno videlo na številnih obrazih.
Na klopce sva šla, ker sva hotela uživat. Jaz celo do take točke, da sem rekla…grem uživat. Tedi, primi fotoaparat in slikaj.
Bi verjeli, da sem slike pogledala nekaj minut nazaj in izbrala enih par, da vam pokažem, da je v našem mestu dosti prvakov. In se futsal prvaki nimajo česa sramovati. In da so futsal prvaki tudi ponos našega mesta, kot vijol’čni bojevniki v UCL-u. In zagotovo niso edini.
Bil je prijeten večer. Smo pa znali zaploskat ko blesavi.
Največji zvezdnik nasprotnikov je sedel kar med novinarji, tako da se je kar nekaj intervjujev izvršilo kar tam nekje okoli ali pa nekje na kakšni poti proti tribuni.
Tudi po fotografije so mladi leteli kot zmešani. Lepo je bilo to videt. Lepo je videt, da imajo ljudje svoje junake.
Tekma je bila zabavna, zagotovo zahtevna in mesto je imelo še en dogodek v zadnjih tednih.
Res je lepo vedet koliko prvakov ima to malo mesto, kako borbeno, garaško je to mesto. Kako nas ti športniki delajo ponosne. Pa vsi so nosijo nekje ime Maribor in ga ponosna nosijo v svet.
September je bil prečudovit mesec, ki se je začel že konec avgusta z neverjetno krvodajalsko akcijo in jo nadaljujemo v drugem letu. In tukaj je oktober…toliko lepih zgodb se je že zgodilo. Hvala Futsal klub Maribor. Bodite ponosni nase in na svojo zgodbo. Zahtevna je, naporna in zelo delovna. Uspelo vam bo še naprej in vse še boljše še prihaja. Samo vztrajajte. Ne bo vam žal.
Preden končam le še vabilo…za v torek.
Čaka me posebna čast in kje me boste srečali v torek vam ne znam povedati. Zagotovo me boste ujeli nekje pod vzhodno tribuno enkrat pred tekmo. Kje bom sedela…hmmm…mogoče prvič po osmih letih zamenjam sedež za eno samo tekmo, a o tem v torek po tekmi. Verjetno bo že sreda. Zelo sem vznemirjena, a vem, da bo dogodek nepozaben, kot je celotna vijol’čna zgodba. Včeraj sem videla nekaj, kar mi je pomenilo, kot igralcem Oscar in dobila darilo, ki je neprecenljivo.
Lepa sobota je bila. Hvala vsem, ki me imate radi in verjamete v moje nore sanje. Obljubljam, da bom garala še bolj. Naše mesto in naši ljudje si to zaslužijo.
Ta pravi zmeraj skupaj stopimo. Zato nam uspeva. Zato smo dobri. Ker je ekipa dobra. Ker se imamo radi. In ker ljubezen premaga vse. In vijol’čne imamo dosti. Da se o krvi ne pogovarjamo.
Rada vas ima.
Deklina vijol’čne krvi.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić