Select Page

Vse je šlo gladko ta vikend. Nepričakovani vstopnici in neizmerna hvaležnost s strani naju dveh obeh. Pot je bila varna. Pa še Andrej je šel z nama in nama polepšal pot tja in nazaj.


O tekmi ne bi izgubljala besed. Brez golov. In predvsem čisto zaslužen remi. Vse ostalo bo ostalo v zgodovini. Tekma ni bila čisto nič posebnega in kot smo že navajeni zelo težka in zahtevna.


Nisem mela občutka, da se fantom kaj pozna torkova norija. Preprosto je bila to še ena tekma.
Vem da je bil derbi in da bo to vedno derbi, samo tekma z Domžalami je bila zagotovo prej derbi kot to kar smo videli minuli večer.


Pa grem malo po vrsti. Gospodična na vhodu, na srečo še zmeraj ločenem, je bila izredno prijazna. Ampak ona ni vedela kaj si naj z menoj počne. Po mojem je bil njen prvi delovni dan, jaz pa njena prva navijačica. Dejansko sem ji povedala, da mora vstopnico odtrgat in kam jo mora dat. Pregled pa sem ji praktično tak al tak pojasnila kar sama. Pač. Pomagamo če lahko. Upam, da je imela dovolj ljudi na vhodu, da bo drugič lažje.


Na naši tribuni se nismo nič kaj gužvali, prostora okoli nas je bilo še za kar lepo število ljudi. Samo tampon cona pa je bila tak mimo, kot že dolgo nič ne. Med njihovimi navijači in nami, t.i. »družinskimi« je bila ena čisto mini luknjica. Med nami in Violami je bila luknja že večja. Če bi slučajno na naš sektor kdo prišel z bakljado mislim, da bi one na naši levi troflo na pune. 🙂


Ampak ja, spoštovanja od domačinov nisem pričakovala. Čeprav bo ne vem kdo ne vem koga ne vem kje in nekdo bo nagi in je zato gej. Skratka. Tak poraznih parol pa že dolgo ne. Če kdo rabi dudo, osnove komunikacije in predvsem bonton…ja, tudi tega se ne naučiš iz danes na jutri.


Če nimamo zvezdice na grbu, še ne pomeni da nimamo 14 naslovov in če nam hočete grb zeleno pofarbat še ne pomeni, da ste ful trofli v srce. In če v Ljudskem vrtu sprejmemo obe ekipi s spoštovanjem, tukaj tega pač ni za pričakovat.
O bontonu bi lahko napisala tri bloge, ne samo enega. Ampak saj ne morem pričakovat od kluba, ki mi pravi da ne bomo šampioni, da bo dejansko razumel da en naslov prvaka v celi zgodovini je neki presežek. Pustimo tiste videje pred tekmo. Kaj si nor od kod so vlekli arhiv. Po mojem so prerešetali celi zgodovinski muzej in iskali gole, ki so jih dali Mariboru pred leti, ko se še starši teh, kar so igrali, rodili niso.


Pa ok. Razumem vse. Res. Provokacija? Seveda. Težave, ker v zadnjih letih komaj kaj premagaš Maribor? Razumem.
Spoštujem navijaški duh. Spoštujem prcanje na pune. Spoštujem da ima vsak svoje finte. Samo po vsem tem mi rečete da je »zeleno je grdo« nespoštljivo? Resno to al kaj? Kaj ste kdaj pogledali svoje drese in to dobro?


Na poti domov sem ujela fotografijo, kako se zeleni fotografijo z našim kapetanom. Ja, tudi jaz sem ujela, da kak so se naši fantje prišli ogrevat, so otroci zelenih družin hiteli dol in jih fotografirali kot zmešani. Verjetno so se zadaj skrivali vsi oni komentatorji s spleta, ki imajo preko nas toliko za povedat. Aja, ne ni jih bilo. Ne vleče net do Stožic. Pa potem bi bilo treba s kavča it na te drage stole.


Drugače pa je bilo zabavno. Prijatelji na tribuni, še Denis Avdić je vletel na našo tribuno, dekline pa za njim ko nore. Res, prav luštno.
Tekma ni bila presežek. Res ne. Kaj se bomo slepili, da smo vrhunsko igrali, če pa nismo. In tega nihče ne zameri in tega nihče niti ni pričakoval. Ful fajn bi bilo gol dat pa zmagat. Samo nismo. Konec sveta ni in še zmeraj še isto število pik ne pomeni, da si na lestvici tak spredaj, da misliš da si že prvak. Ne gospod »derem se, kot da me nihče ne čuje.« Isto število točk je. Ne mislit da če ste zdaj dobili eno več, da je kaj drugače.


In ta publika brez duše in energije. Več kot 12 tisoč vas je bilo. Niste nam dali dosti kart, ker je ja treba za varnost poskrbet. Ja, verjamem da je bilo težko nam dat kakih 100 več, pa da bi se Liga prvakov drlo malo več ljudi, kot se je. Samo vseeno. Lahko razprodate stadion brez nas, pa še zmeraj ta stadion nima duše. Nima niti navijačev. To so gledalci. Ki jim je važno, da ne zamudijo gospodiča s kokicami, ki mimo pride. Ki jim je važno, da žvižgajo nogometašem, ki so jih celo poletje po tv gledali in včeraj ugotovili, da so resnični. Da igrajo za slovenski klub in gredo v Ligo prvakov. In pol so se še lahko slikali. Ni to res dobro? Niso se slikali z igralci, katerih imen niti izgovorit ne znajo. TavareŠa. S Š-jem so se slikali. Kapetana, ki bi si ga vsi želeli. Človeka, ki upam da bo nekega dne napisal knjigo in jo bomo vsi brali. Ironično, ni?


Še dobro, da je zdaj premor. Ker ko bo repka prišla v začetku septembra, se bodo mogoče ti gledalci vrnili. Ker do njihove prvenstvene doma bodo še preveč utrujeni. Čakali bodo na naslednjo tekmo z Mariborom. Šparali bodo, da bodo lahko prišli. Ker vsi delajo, bodo jemali dopust. Ker mogoče bo tekma v soboto. Napišite si na koledar. 17.marec 2018. Če se ne srečamo v pokalu, pridemo tja spet marca. Drugo leto. Imate še čas.


In ja, drugače pa je to vse skup ful posrečeno res. Ker stadion bi lahko bil res lep. Lahko bi bil. Samo potem bi moral bit Ljudski vrt. In igral bi Ligo prvakov.
Saj vedno govorim da ne grem več na derbi, pa vedno sem nekak spet tu. Na trenutke sploh nisem mela občutka, da sem na tekmi. Pa sodniki, ki sem se jih tak bala, so svoje delo čisto korektno odsodili in brez pretresov.
Drugače pa mimo je ta derbi v krogu številke, ki mi je ljuba.


Pa fajn je bilo videt prijatelje. Res. Pa ljudi, ki jih imam tak rada. Tista dva, ki sta sedela za menoj že vesta kdo sta in kako zelo pomembna sta za mene in kako sem pogrešala še ostal del ekipe.
In preden končam svoj sarkazem, malo svoj kanček čudnega humorja, ker sem res pri taki volji…le še vabilo. Na nekaj res lepega.
Sreda, 30.08.2017. Trikrat še gremo spat pa se vidimo. Res se veselim. Vi morate spat, jaz pa bom zadnja dva dni ful na trnih kot vsako leto in ne vem kak bom kaj spala, a to vse zato, da bom v glavi zrihtala tak, da bo zadeva izpeljana tako kot si vsi skupaj želimo. In kmalu vam v dogodku na fb razkrijem kaj boste krvodajalci prejeli za darilo. Ne vem kdo ga bo bolj vesel, prepričana sem, pa da boste presenečeni.  Res se veselim, da boste na šesti še v večjem številu kot zadnja leta. Komaj čakam, da se vidimo in upam, da kdo pride in reče, da je prebral ta blog in bi rad z mano naredil selfie. Za blog, ki prihaja. V sredo. Blog s posebno številko ob posebnem dogodku.


Odpočijte si, fajn se imejte, dosti se smejte, zdravo jejte. Komaj čakam, da vas v sredo vse objamem. Če bo kdo želel, ga primem tudi za roko, da ga bo manj strah. Pri tem krasnem osebju sicer dvomim, ampak še zmeraj sem tukaj, ko se ponujena roka malo zatrese.
Bodite mi dobro, prijatelji. Posebni ste za mene.
Rada vas ima.
Ona, prepoznavna v vijol’čnem.
Cmoka.
MalaMo. :*