Ni lahko doma gledat tekme, priznam že kar na začetku. Je pa to, da bom dosti gostovanj gledala doma, izključno moja odločitev, ki sem jo sprejela v mesecu maju.
Za danes je bil dejansko plan, da gremo v Dravograd gledat najboljše na planetu z ekipo Ankarana, ki gostujejo na tamkajšnjem stadionu. Bilo je. Potem pa mi nekaj ni dalo miru. Nekaj v meni je govorilo, da preprosto ne smem it tja. Da je boljše, da se dobim s prijatelji, pojem kosilo, se bašem s pecivom in uživam v njihovi družbi. In ja, krasno je bilo.
Čeprav nam je najprej sfalilo signala, potem pa ko smo znova krivili nevihto pri nas, ugotovili, da dejansko gledamo reklame. A počasi.
Tekme doma gledat s pijačo v roki in keksi na mizi je posebno doživetje. Nimaš kaj. Nikoli se ne bom navadila na to kak je to po tv, je pa zanimivo. Po svoje.
Martin je pikno že v drugi minuti. Pol pa Aleks za rezultat polčasa.
Na izjavah resno-nasmejan Martin in še leto dni nazaj naš Sven.
Drugi polčas…malo manj naš, kot prvi, a kvaliteten in zelo gledljiv. Še trije goli za Maribor (Dinotova bomba, ki se z ono iz Vurberka res ne more primerjat, Kapetan Marcos po par minutah v igri in še njihov zelo neposrečen avtogol) in častni njihov, ki se je zgodil nekje vmes.
Konca tekme in tudi statistike nismo dočakali. Kak bi, ko pa smo namesto zadnje minute zagledali reklame in reklame. In spet reklame, in še reklame.
Bilo je jasno, da je nekaj s prenosom šlo narobe (saj v tej sezoni vendarle ni prvič) in bila sem prepričana, da se v prenos tak al tak ne bodo vrnili (ker se prejšnjič ko sem gledala prenos ene tekme niso). 
A so se. Izjave trenerjev so bile fajn. Tudi komentatorja ob igrišču sta bila korektna.
Razumem, da se je zgodila napaka. Ker je bilo vreme le na meji katastrofe (če grem vseeno v malo pretiravanje). Pa vendar smo gledali duplo dozo reklam (ne spomnim se niti ene, so mi pa omenili, da je bil pršut namesto fuzbala) in čeprav bi si, mi današnji kavč navijači, zaslužili opravičilo. Konec koncev tv-ja vendarle ne gledamo zastonj (čeprav je ceneje kot današnje gostovanje na Koroško, ki je res zelo poceni glede na to, da bi eventuelno »morali« na morje) in da smo si zaslužili vsaj »Oprostite, ljubiteljice in ljubitelji nogometa.« Ampak ja, saj vemo kje je fuzbal doma. 🙂
Vem, sama sem si kriva in se posipam priimku (še zaenkrat priimku) primerno, ker se nisem vsedla (ne usedla ;)) v avto, ker sem zaupala svojemu instinktu in bi videla čisto celo tekmo. Temno, svetlo, premočena ali pa čisto fajn. In ja, kriva sem, ker imam željo letos več gledat fuzbal doma (beri: malo več kot lanska leta), ker si ustvarjam nove in nove cilje (ki ne, niso povezani s kilogrami) in zaradi njih nogometa zagotovo ne bom dala na stranski tir, saj mi je v krvi. In ja, kriva sem, ker imam toti NK Maribor res tak rada, da ne znam povedat.
Danes je zmagala ekipa. Ne posameznik, ekipa. Verjamem pa, da bo Ankaran v prihodnjih tekmah še pokazal boljši obraz od tega, kar smo videli danes. Verjamem da jim v danih okoliščinah preprosto res ni lahko.
Mogoče se premalo zavedamo kako naporno sezono že imajo naši fantje do sedaj in kako rutinirano so fantje to tekmo pripeljali do konca. Vsaka čast in kapa dol. Čeprav nisem videla konca. Verjamem da bo klubska kamera nam še kaj pokazala, kar nismo videli. Veselim se večernega videa in z veseljem bom še enkrat pogledala vse kar se bo za nas pripravilo.
Življenje je ena zanimiva pot. Nikoli ne vemo kam gremo in kje nas še kaj boljšega čaka.
Ogled današnje tekme z družino, ki jo neizmerno cenim in spoštujem še eden v nizu nepozabnih dogodkov. Če kaj, smo se pa smejali in se čudili, kaj vse se nam dogaja. Nekega dne se bomo o tej tekmi zagotovo še pogovarjali.
Bila je krasna tekma.
In tudi ob koncu tega bloga vabilo, ko bo ob koncu vsakega bloga, ki bo prišel v mesecu avgustu.
VIJOL’ČNA KRI ZA VSE LJUDI 2017. 30.08.2017 od 8.00-14.00. Res bo nepozaben dogodek. In darilo, ki ga boste želeli pokazati prijateljem, kot dar za plemenito dejanje, ki ga boste storili na to zadnjo sredo v mesecu.
Rada vas ima.
Presenečenj polna.
Cmoka.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić