Dragi moji, toliko bi vam rada napisala danes. Ne vem če bom znala. Ne vem če bom dovolj jasna. Blog številka 700 namenjam vam, vsem vam, ki ste danes prišli.
Če ste med 178 darovalci, ali pa ostalimi, ki ste poskusili darovati…HVALA. Ne znam drugače povedat. Ne vem kak vam naj povem. Tudi tistim 24tim, ki ste prvič prišli. Ki vas niso prestrašili, ki ste mi verjeli na besedo in prišli. Darovat kri. Hvala vsem, ki ste stopili skozi vrata krvodajalske akcije pod vzhodno tribuno stadiona Ljudski vrt. Prišli ste pomagat.
Prišli ste, moja draga vijol’čna družina in me ganili do solz. Kaj vas je bilo prvo uro? Ne veste vsi, ampak od 6.30 sem bila tam, spala sem uro in pol, včeraj sem bila tečna za znoret. Bila sem na trnih. Seveda sem si želela 170 krvodajalcev. Seveda sem si želela, da spet skupaj stopimo. Ampak mi smo danes zbrali več kot 80 litrov krvi. Si znate vi to predstavljat? Verjamete, kaj ste danes naredili, dragi prijatelji vijol’čne barve? Ali vam je jasno kako veliki ljudje ste in koliko življenj smo rešili skupaj?
Za mene ste zlati. In v mojem srcu vas nosim kot plemenite, iskrene in resnično čudovite ljudi. Ker ko se oktobra, novembra lotim akcije in gledam v termin, mi še nič ni jasno. Tudi danes mi ni. Sem pa tak srečna. Ne vem če je še kdo tak srečen človek, kot sem jaz.
Rada bi se zahvalila NK Mariboru, da je še šestič naredil nekaj največjega. To je res klub za ljudi. To je klub, ki ma posluh za sočloveka in v sebi nosi neverjetno srce. To je klub, ki je vzor številnim klubom po svetu in hvala, hvala, ker sem lahko še petič norela in delala toto noro akcijo.
Res noro. Bil je kak dan, ko sem se raztrgala od tega, da bi našla čim več ljudi, ki bi delili objavo in obvestili ljudi, ki sploh ne vedo da obstajamo. Na fb sem poslala številna sporočila. Mediji so mi prišli naproti. Hvala vam. Vsem, ki ste nas delili v svojih zgodbah in verjeli v mojo. Še eno v vrsti in zagotovo ne zadnjo. Hvala, ker ste sprejeli mojo roko, niste je raztrgali, ampak ste mojo sporočilo nesli v svet.
Hvala moj najljubši center za transfuzijsko medicino. Priznam, ne poznam vseh vaših imen. A vaše obraze nosim za zmeraj. Hvala ekipa, ki delate izjemno delo. Ste neverjetni. Imate neverjetno energijo, fenomenalno osebje, prečudovite zdravnice. Moja Janja, ki upošteva še ne vem kak noro mojo idejo.
Hvala Rdeči križ Maribor. Hvala, Tatjana. Ker si mi štiri let in pol nazaj odpisala na elektronsko sporočilo in rekla da si za. Bila si moj prvi prepih in naredili smo akcijo, ki je nikoli nisem niti mislila da jo zmorem naredit.
In hvala moji prijatelji. Za podporo. Za lepe misli. Za tolažbo. Ko sem obupala nad svojimi norimi mislimi, vi pa ste vedeli, da zmorem več in niste obupali nad njimi.
Neizmerna hvala Aleš in Denis. Jaz vaju tak zelo cenim in spoštujem. To vesta. Nikoli nisem skrivala, nikoli ne bom. Noben se ne bi branil vajinih dresov, meni pa sta danes z vajinim prihodom dala več od vseh materialnih stvari. Dala sta svojo roko, svoj dragoceni čas za nas, za našo akcijo. Prišla sta, čeprav sta imela prost dan in nam pokazala kako srčna človeka sta.
Nikoli v življenju vama tega ne pozabim in hvala vama, ker sem lahko takšna navijačica kot sem in me imata še zmeraj rada. Kako neizmerno sta dokaz da smo res skupaj eno, kot je Denis povedal danes medijem.
Hvala Tedi. Ker si polepšal akcijo. Drugo leto bomo ti dali še več prilike. Pripravi se.
Danes sem spoznala številne nove prijatelje, nove nogometne srčne duše. Hvala vam, ker ste prišli. Ker ste pokazali kako veliki ljudje ste.
Hvala tudi očetu in sinu Zahovič. Ker sta tako krasna in sta naša neverjetna energija. Ker je naš klub zaradi vaju dobil še dodatno vrednost in nosita s seboj toliko ljubezni vijol’čne barve. Kako vaju človek ne bi rad imel.
Jaz sem čisto ganjena. Toliko vas je. Moja jutranja ekipa. Tedi, Anita, Špela, Tatjana. Kaj vam moram sploh kaj napisat, kar še ne veste? Ker mislim, da vam upam da vsak dan povem kako posebni ste za mene. Še vedno se zdi da premalokrat.
g. Vlado. Vi ste tisti gospod, ki želim, da vas ljudje spoznajo. Za vse, ki vas zanima…g. Vlado je naredil unikatna krvodajalska darila. Predpasnik sem imela v mislih že nekaj časa in želja se mi je uresničila. Hvala vam. Ljudje so odhajali navdušeni. Upam, da mi kdo od vas pošlje kakšno fotografijo z darilom. Vesela bom.
Bil je res dolg dan. Koliko poti, korakov. Koliko zgodb. Koliko nasmejanih obrazov. Če vas ni bilo, res vam je lahko žal. Res ste zamudili izjemen dan z neverjetnimi ljudmi. Z ljudmi, ki v sebi nosijo nekaj več.
Če sem koga pozabila, ne zamerite mi. Zagotovo ste v mojem srcu.
Toliko lepega se je zgodilo. Koliko ljudi je izpolnilo obljubo. Veselim se drugo leto tistih, ki ste nas zaradi obveznosti zamudili. Vem, da boste prišli.
In seveda, Urška. Neverjetna si. Vijol’čna je ljubezen večna je še enkrat pokazala kako velika akcija. 18 podpisanih izjav o darovanju organov je neverjetna številka.
Do drugega leta…prijatelji. Še enkrat znova bom dala vse od sebe. Obljubim vam. Obljubim vam, da to ni zadnji rekord. Obljubim vam, da bomo še boljši in boljši. Koliko smo sploh lahko boljši še.
Upam, da ste vsaj malo ponosni na nas. Upam, da ste vsaj malo tak veseli kot smo mi.
Ta blog številka 700 je nekaj posebnega. Kot ste vi. Kak lepo je, da ste in kako sem srečna, da navijate na ta čudovit nogometni klub. Ker si ne bi mogla želet boljših ljudi.
Želim vam čudovit reprezentančni premor. Vidimo se naslednji petek. Potem pa začenjamo zgodbo lige prvakov. Uspešno nakupujte karte in se namesto da bi se jezili na ljudi, smejte skupaj z njimi in uživajte v koloni. Pol pa naval na slikice.
Fantje, naj se jutrišnji treningi začnejo čim bolj uspešno. Fantje po reprezentancah pa…razturajte!
V ponos ste nam.
Rada vas ima.
Joj, kak fejst vas imam rada.
Ponosno se podpišem pod krvodajalsko akcije »Vijol’čna kri za vse ljudi.«
Mojca Pepelnik/MalaMo
Foto: Dejan Laketić