Nedeljsko jutro je in tokrat pišem, po res dolgem času, blog malo drugače. Že pri Lukovici mi je bilo jasno, da bom težko kaj napisala doma, ker je bil dan naporen, midva pa zelo utrujena od dolgega dneva.
In tukaj je nedelja. Oblačna in mrka, malo zaskrbljena. Prispodoba s čimerkoli drugim je čisto naključna.
Bila je krasna sobota, obdana s čudovitimi ljudmi, krasnim vremenom in dolgimi koraki.
Ko sva okoli 13h prispela v Ankaran, opazovala ta drugi svet malo drugače, sva se odpravila še do debelega rtiča, kjer sva ugotovila, da morava naredit še kakšno fotografijo narave in bo danes del te zgodbe.
Dan se je nadaljeval po peš potki od Kopra proti Izoli, vendar sva naredila le dol poti. Da vidiva novo pridobitev primorske. Sprehod, za lepe spomine.
Po kosilu v restavraciji, kjer se je vedno zdelo, da so prijazni ljudje, se je včeraj zdelo spremenilo v…ne vrneva se več. A saj ljudje niso niti sami krivi, če se jim ne da, če so zelo nezainteresirani in predvsem hodijo v službo, ne da bi bili za to prijazni.
In tako se vse spet začne tam, kjer je bil namen včerajšnjega obiska. Izlet, ki ga bova za zmeraj pomnila, se končuje na Bonifiki, stadionu, ki je preprost, lep, res čudovit, vedno pa je veliko mariborskih navijačev na obeh straneh in je vzdušje prijetno.
Tudi tokrat grem bolj proti koncu stadiona, da ne naletim na provokatorje, ki nam želijo slabo. In tudi tokrat nam to še kako zelo dobro uspe.
Že pred tekmo je bilo vzdušje prijetno. Neznanci z vijol’čnimi oblačili, ki postanejo prijatelji zaradi prave barve, pa družine, ki jih imam tako rada, in psička, ki sem tako željno pričakovala in sem je bila včeraj tako zelo vesela. In naredila je nekaj, kar bi marsikdo rad, pa ne sme. 🙂
Tribuna se je hitro po našem prihodu polnila. Pa smo bili na tekmi res že kakšno uro prej. Da uživamo, da se skupaj smejemo, da si odpočijemo, da je lepo, da smo skupaj. Pridružijo se nam številni drugi in tekma se lahko začne. Tekma, ko je vsaka za prvaka, tekma, ki je vsaka za nas pomembna, vsaka pika zlata vredna.
Tekma, ko te čaka dolga pot domov, ampak greš. Ker imaš rad svoj klub, pa še izlet je prijeten in imaš dve čudoviti zgodbi naenkrat.
In pol se zgodi penal, ter preobrat. Ko je pri 1:2 kazalo, da se bo treba borit in še borit, pade še drugi.
Milivoje je strelec obeh golov, a ni dovolj za zmago.
Še ena točka bližje prvaku, a potem pride še ampak.
Ampak, lahko bi bile tri. Z če-ji.
Včeraj sem bila skozi tekmo zelo živčna in nervozna. Ne spomnim se kdaj sem se nazadnje tak drla. Čeprav sem zadnjih nekaj minut strmela na igrišče in mi ni bilo res čisto nič jasno.
Če so organizatorji pozabili zvezdico in ja, moja Mojca bo rekla, da to pa mi res gre fejst na živce, so nekateri spregledali druge stvari.
Vidi se in logično je, da se eni raztrgajo do določene minute in potem več ne gre in potrebujejo menjavo, potem pa se jih muči še tako dolgo, da vse skupaj zgubi smisel.
Cementa za igranje pa imajo eni več kot dovolj. Kot kaže tudi toliko, da se z njimi vse začne in konča.
Bi pa vam rada nekaj povedala.
Še enkrat znova. Da meni ni pomembno kaj nosiš na zadnji strani svojega dresa, ampak to kar imaš na sprednji. In tam je grb. Z zvezdico. In tam je tvoje srce. Ki naj bi bilo predano klubu, za katerega igraš, ki ti daje, prepričana sem, pošteno plačilo. To je klub, ki omogoča svojim igralcem vse.
Vrhunske pogoje za delo in predvsem je to klub, ki ga navijači obožujemo. Ta klub je nekaj najbolj posebnega. Dihamo za ta klub, spoštujemo ga, cenimo in zanj smo pripravljeni premikati gore. Čustveno jemljemo, sivimo, se sekiramo, in ja…velikokrat pričakujemo (pre)več.
Se mi zdi, da se je razpaslo neko stanje…saj bo in saj je. Pa tudi je, četudi gre v eno nazaj. Spraševala sem se včeraj, ali jaz ne razumem nogometne igre al pa se nekdo tak na trenutke malo heca. Čeprav je prvi april že mimo. In to ne razumem. In me niti razlaga ne zanima.
Zagotovo si bom vzela čas in pogledala tekmo za nazaj. Po odlomkih. In si najt razlago. Ker razumem, da ti je vseeno kaj se dogaja izven igrišča, ampak na igrišču pa upam in še zmeraj pričakujem, da gre vse naprej. Ampak lagala bi, če bi rekla, da te zgodbe še nisem videla.
Ni boljšega kluba za mene na svetu, ne navijam na velike svetovnega nogometa, čeprav ga rada pogledam in vedno najdem enega, na katerega navijam, ker imam pač tako kri. Za mene je to klub, ki ga bom branila zmeraj. Včeraj pa sem upala, da bo kdo branil še nogomet. Kajti v zadnjih mesecih sem se naučila, da je dobrota sirota. Vedno sem pomagala ljudem in zmeraj bom. Vedno sem jih iz dreka reševala, ko so na drugem koncu države jamrali o tem in onem. Včeraj sem se vprašala, po obrazih kvazi navijačih Maribora, ki jim srce tako močno bije še za evropskega velikana, ali ni to isto, kot da si z dvema osebama hkrati poročen?
In ja, včeraj smo se ogromno tudi smejali. Pustimo tiste palce pa hece, ki nam jih je morda kdo celo zameril. Pa nismo hoteli nič slabega. In predvsem smo bili skupaj.
Po tekmi vidiš kje si in kam spadaš, kdo ti daje tisti občutek pripadnosti in kdo ne. Naučiš se, da vidiš koliko potrpežljivosti je potrebno, koliko pravih besed, da si tukaj kjer si. Da ostaneš v svetu, ki je takšen kot je, točno to kar želiš biti. In predvsem. Da vztrajaš.
Tudi, ko ti polena pod noge mečejo, da na njih stopiš in si višji. Da tudi ko te ljudje narobe razumejo, da ti poznaš resnico in da ti veš, da je res. Ker nikomur na svetu ne rabiš tega dokazovat, ker nihče ni tako pomemben. Ker tisti, ki so, ti verjamejo in ti bodo ob strani stali zmeraj.
Se mi zdi, da so ljudje te dni preveč resni in zateženi. Nič kaj več se ne smejejo, samo grebli bi se za nekaj. A bi bilo dovolj, če bi bili samo prijazni. Včasih je zdravo čisto dovolj. In včasih, je dovolj samo kako si, ker potem vidiš, da morda nekdo res hoče vedet tvoje počutje.
Pot domov je bila zelo dolga, na Lukovici sva ujela še naše fante. In odšla proti domu, kjer naju je čakal najin mali kosmati. Ni bil jezen, ker sem imela vonj po psički. Verjetno je vedel, da je vseeno on moj poseben mačkon.
Ker je bila pozna ura, jaz pa več kot preveč nesposobna za tipkanje, se ta blog počasi končuje danes, to nedeljo pred tednom za finale. 
Pojdite po vstopnice, napolnimo stadion v sredo, kljub zgodnji uri. In bodimo tisti, ki fantom pomagamo do finale in zadnjega koraka do desetke med pokali. Pa pripeljite še otroke, da dokažemo da derbiji ne bodo nič naredili otrokom.
Naj vam bo lepo in sije sonček v srčku.
Rada vas ima.
Tetka paštetka.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić