Tisti trenutek. Samo tisti en sam trenutek.
Kapljice se mešajo z bolečino, ki govori o minljivosti, o tistem trenutku, ko se ti odvijejo vsi spomini in čakajoč prevoz s vprašanjem kaj se bo zgodilo, ko boš odprl vrata doma, ki ti je tako znan. Zamegljene oči govorijo zgodbo o trenutku, ki je eno celo samo življenje. Ko odpreš vrata nekomu, ki odhaja se zavedaš, kako nikoli ne moreš nehat biti samo ti. Si nekomu vse. Si njegovo življenje, upanje in uteha. Kako minljivi smo, kako ranljivi. Ko tečejo solze in se mešajo z dežjem, ki prinaša enim mir, drugim negotovost. Kako lahko se zlomimo na pol in nikoli nismo več isti. Kako boleče je gledati v oči usode človeku in mu biti opora z besedami brez besed.
Ko te tisti en sam trenutek daleč stran od luči in žarometov slave spusti na realna tla se zavedaš, da krila ne dobi vsak. Le tisti, ki si jih zasluži.
Kot plamen, ki temi jemlje moč. Kot moč vode, da si lahko globje zasidran v neko stanje dvignjenega dneva.
In ko kapljice počasi mahajo slovo, stojim pri sektorju c6, vprašujoča se kakšen nasmeh me čaka, ko bom šla skozi vse objave na glavnem zaslonu. Čakam jo in čakam. Vem, da bo prišla in prepričana sem, da bom tako zelo srečen človek. Sem. In kričim, ko ga končno objamem. Toliko dni sem samo slišala njegov glas. Zdaj pa je prišlo njegovo srce k meni in Vijol’čna kri za vse ljudi na velik zaslon najlepšega stadiona na planetu.
Prijatelji ploščadi… hvala vam. Kako lepo vas je videt in biti z vami. Moje sorodne duše. Moji srčni, predani in zagnani ljubitelji iskrenosti in vijol’čne barve.
Tribuna ne poka po šivih; grdih besed, gest navijačev in sovražnosti pa ni videti konca.
Vse dokler drugi polčas ne prinese preobrata. Ko žvižge zamenja aplavz. Ko publika naenkrat zamenja ploščo in Eric zadene gol, ki te vrže s stola kot da si pravkar dobil v ta zadnjo neko fedro, ki te končno spravi na noge na fuzbal tekmi, kjer že res dolgo nismo stali cele tekme. Benjaminova dva in smo na tri.
Dokler se ne zgodi. Penal, ter zadnja sekunda.
In sekunde po sekundah.
Moment: »Mojca, tja poglej.«
In počen porcelan preteklosti, ki je kot maska nekega drugega časa padel na tla. Tišina občutka, ko se je zrušilo še tisto nekaj, kar je ostajalo skrito.
Trenutek, prijatelji. Spet tisti trenutek. Ki te loči od tega kdo si in kdo želiš biti. In predvsem za koga se predstavljaš.
Kakšen si, ko smo skupaj eno smo in kakšen si ko skupaj eno nismo? Kako sprejeti ljudi s sredinci, ki so še minute, kaj sekunde nazaj tako ponosno ploskali svojim igralcem? Kako hitro lahko obrneš ploščo na gramofonu in ali ti prej odpove kaseta in potrebuješ svinčnik, da jo spet sestaviš skupaj? Kakšno ogledalu si otroku po porazih, remijih in tvojih lastnih zrušenih pričakovanjih?
In kako naj svet neha bit rasističen, ksenofobičen in homofobičen, če pa odrasla slika kaže točno to? Kako naj otroke učimo biti strpni, spoštljivi do vsakega človeka? Ko pa je tujec naenkrat nekdo slab. Kar naenkrat je svet postal popredalčkan. Po barvi kože. Po jeziku, ki ga govori. Po tem za koga igra in od kod prihaja.
Ste našteli Slovence pri nasprotni ekipi in zakaj ne? Ker niso »naši«?
Kdo si, ko življenje ne poje po tvojih notah in kakšen vzor si, ko se ne moreš več kontrolirati? Strast upravičuje tvoje dejanje?
Kaj te žene, da si v množici tako glasen, ko pa v tišini samote ne upaš spregovoriti niti besede? In za iskricami tipk napišeš vse slabo še preden vstanem z mojega stola. Včasih me res zanima kdo je takšen človek. Včasih me zanima kako živi sam s seboj, ko pa ima v sebi toliko jeze do sočloveka. In sprašujem se kako vstajajo ti ljudje zjutraj. Z levo nogo? Brez kave? Imajo doma kakšno žival? In še najbolj pomembno… koga imajo sploh radi in zakaj ne sebe?
Za mano je prekratka noč. Večerni termini in dolge debate po tekmi, ki so mi vedno tako pri srcu, prinašajo slabe tri ure spanja in dol sprehod ter pogovor mene z mano. Muc me pozdravi na Piramidi in tako zelo sem ga vesela, ker ga že tako dolgo nisem srečala. Par dni, ampak za mene je cela večnost.
Je večnost minljiva? Se zavedamo te večnosti, prijatelji?
Kako s strahom ljudje odpirajo vrata neznanemu. Kako lažje je gledati druge kot pa pogledati sebe.
Nekje vidim bumerang preteklosti in si rečem… prav je in vredu je.
Sedim in gledam spečo bitje na drugi strani sobe in se spomnim, da nekomu sem vse kar ima. In nekomu, nekomu bomo spet čez 16 dni rešili življenje. In to bomo mi. S skromnostjo, hvaležnostjo, s ponižnostjo in modrostjo imenovano današnji dan.
Vijol’čna kri za vse ljudi vas pozdravi v torek in sredo, 2. in 3. septembra 2025. Medijsko središče, Mladinska ulica. Pridite, delite objave, povejte prijateljem. Naj se sliši naš glas dlje in še preko. Tudi Trojan. Vse do morja in preko oceanov. Hvaležna bom, če boste prišli, če pa ne morete prit, pa povejte tistim, ki lahko. Vsak je dobrodošel. Tukaj se ne delimo na barve dresov ali kože. Tukaj skupaj držimo eno roko. Eno srce. In smo skupaj eno. Upanje. Življenje. In nekomu nov dan.
Tisti trenutek, prijatelji. Samo tisti trenutek.
Ko sedeš v avto in greš z vero in upanjem, da bo še vse dobro.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Bodi. A morda ne za vse ali zame.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić