Vedno najslajša zmaga

Liga prvakov je zagotovo nekaj najbolj nepozabnega. Liga Evropa…neverjeten dogodek.

Derbi, pa čeprav z Olimpijo, ki to dejansko ni, pa je verjetno dogodek, ki si ga želi doživeti vsak.
Moja želja pa je predvsem…preživeti ga.

Ko smo Anita, Špela, Tedi in Rok prispeli v Ljubljano in s pomočjo policijskega spremstva prišli na Stožice na njihovem mestnem busu, ter na vhodu imeli res nič težav, se je zdelo, da bo končno tekma, ki bo vsaj organizacijsko štimala.

Skoraj dve uri prej smo bili na tekmi. A številka je rasla, prijatelji pa tudi.

Fajn sedeže smo imeli. Okolica cool. Vreme suho. Pa niti mrzlo ni bilo.
In smo začeli.

Dve stvari sem napovedala. Da bomo zadeli v 35. minuti in da če v igro Luka stopi, bo zadel.

Oboje se je zgodilo. Le da je prvi zadel Milivoje in to v točno tej minuti, Aleksov gol bodo žabci še dolgo sanjali, Luka pa je vse skupaj končal na najboljši možni način.

Tekmo si zagotovo bomo zapomnili za življenje.

Več kot 13 tisoč ljudi na stadionu.

Zelo slaba organizacija tekme gledano z vidika pregledov navijačev.
Zelo slaba reakcija ob nepotrebnih nevšečnostih, ki so se zgodile.

Prekinitve so trajale predolgo, reakcije odgovornih so bile zelo iracionalne, nekatere stvari so se odvajale zelo otročje.
Predvsem pa je bil največji problem, da se je zdelo, da so ena bitja spustili iz kletke. Podivjala so, vse skupaj pa je izgubilo smisel in kontrolo.

Moje srce vijol’čno pač nikoli ne razmišlja o tem, da bi kjerkoli karkoli poškodovala ne glede na vse kar se kje dogaja in kakšne so moje misli.

Ne bom se poglabljala v strategije kaj izboljšat, še vedno pa je rešitev za vse to samo ena in upam, da jo bo kdaj dejansko uresničil.

Rada bi se vrnila na igrišče, kjer je bila čudovita tekma, polna elana, prevlade vijol’čne barve, prijatelj severa pa je seveda tudi tokrat pokazal, da mu to ime še zmeraj več kot zasluženo pripada.

Tekma je bila lepa, gledljiva, napeta in predvsem zelo šampionska.
Fantje so harali in garali, se borili, si podajali, ene akcije so bile tak noro dobre, da so zaprle lape še največjemu sovražniku.
Morda je kateri od naših igralcev pojedel preveč trave na igrišču, drugače pa so naši fantje zagotovo igrali na svojih mejah po tem, kaj vse se je na igrišču dogajalo v smislu mesarskega igranja nogometa.

Vredno je omenit še, da se je moja napoved dopoldan le uresničila.
Stožice so zagotovo utihnile.

In po tekmi čakamo na buse, kateri so očitno že odpeljali, a potem nas en vendarle le odpelje do Žal.
Vse ostalo je le del ene velike zgodbe.

Čudovito je bilo videt vse prijatelje na tribuni, predvsem pa vedno ko pogledam po tribuni in vem da sem na derbiju…ker večina od njih je tako nevidna na ostalih gostovanjih, da se prikažejo šele ob takih tekmah. In ja, imeli so kaj videt.
Opažam vedno več navijaškega nasilja tudi med otroci, ki so stari pod 10 let in ta zadeva je zelo zaskrbljujoča.

Drugače pa je bil to derbi, kot derbi. Pričakovan poln vsega, kar je sledilo, nesmislov, ki se očitno nikoli ne bodo nehali, ljudi, ki si »vijol’čno ljubezen« razlagajo čisto po svoje in čisto na svoj način, bil je to derbi, ko smo Sloveniji povedali, da malo govorimo in veliko delamo in ko zmagujemo, je to v velikem slogu.

Hvala garači, za noro tekmo, hvala garači, za to ljubezen, to veselje. Za naval nekih norih čustev, ki se jih ne da opisat. Hvala garači, ker ste igrali neverjeten nogomet.
Hvala prijatelji, ki vas imam toliko.
Hvala moji bralci, ker vas je toliko.

In predvsem velika hvala tistim, ki ste v minulih tednih tolkli po naši krvodajalski akciji in imate zeleno kri. Rada bi se vam zahvalila, ker ste mi pokazali, da jo moramo v novem letu naredit še boljšo, še večjo, še bolj za vso Slovenijo in predvsem bom poskrbela, da bo nova akcija takšna, da boste končno pustili svoje nepremišljene tipke in morda šli v najbližjo bolnico in darovali kri. Če seveda ste dovolj stari, da to storite.
Hvala moji ekipi za čudovit večer. Res smo se imeli lepo.
Nohti so ostali celi. Srce bije mirneje. Za par let starejši a tudi srečnejši.
Bil je večer, ki ga bomo razlagali svojim vnukom. Nedvomno.
Ura je pozna, končujem z urejanjem slik in pisanjem teh vrstic.
Lahko bi rekla, da vam je lahko žal, če vas ni bilo z nami, a hkrati si želim, da bi vas večkrat povabila na ta derbi. A boljši so tisti doma. Bolj varni, boljše organizirani in predvsem bolj domači.
A zagotovo se še vrnemo sem. Po novo zmago, po nove tri.
Če kaj, je ta zmaga bolj sladka, kot si mislite.
Rada vas ima.
MalaMo. :*