Odgovor je Kapetan

Dva polčasa. Dve zgodbi. Dva junaka. Dve moji plati. En moj sosed. Ena zgodba.
Domžale so prišle in pričakovano vrhunsko začele tekmo.

Naš prvi polčas pa je bil tak slab, da je bilo samo za dol gledat in se pomirjat.
Na desni pa sosed, ki v eno žali. Spravi se na kapetana in meni dvigne pritisk.

Grožnje se vrstijo, a ne popuščam. Namerno sem fotografijo gospoda izbrisala iz svojega telefona, ker z vami ne želim delit fotografije osebe, ki v življenju ne spoštuje nikogar, še najmanj pa sebe.

Gospod fotografira tudi mene, tako da če boste kje videli mojo fotografijo, le ponosno delite z mano.
Kak je fajn, ko vsi vedo kdo sem jaz in mi lahko povedo vse, jaz pa sem tak srečna da ne vem kdo so oni.
Drugi polčas.
Marcos Tavares prvič. Drugič. Pol pa še Luka za na konec.

Gospod na desni je utihnil. Ničesar več ni rekel. Ni imel kaj reči. Jaz pa sem ploskala kot podivjana.
Dosti fotografij si danes lasti Tadej, tako da so bili moji aplavz vložki danes po dolgih letih tudi na moji strani.

In ko je bilo tekme konec, sem se zavedala, da sem naredila ogromno napako. Žalila sem soseda, ki si ni zaslužil, da bi ga žalila. Zakaj? Ker bi mu v osnovi morala odpustit zato, kar je naredil in se že prej zavedati moč Boga in Marcosa Tavaresa in naše zveste vojske. Žal mi je, ker sem pozabila kontrolirat sebe in iz sebe spustila najslabšo sebe in se v boj spravila s človekom, ki dejansko ni vedel, kaj je počel. In naredila sem tisto boljšo stvar. Gospodu sem se opravičila in mu povedala, da v resnici nisem tak slaba oseba in ga povabila, da še kdaj pride. In res mi je bilo žal.

Ljudje z dejanji zapirajo jezike zlobnežem. Tistim, ki ne vedo kaj delajo, je treba odpustiti.
Drugače pa sem vedela, da bo za kapetana ta tekma res posebna, saj sem ena tistih, ki sem seštevala njegove nastope in njegove gole. Sem njegova desna roka statistike in danes je dal svoj 154 in 155 gol. Za njim je 401 nastop za NK Maribor.
Pred tekmo je prejel fotografijo svojega prvega nastopa za Maribor, ki sega v marec 2008. Priznam, jaz se ga zagotovo ne spomnim. In na fotografijo je skupaj z našim Aleksandrom, ki je takrat igral za Koper. Nisem verjela, ko sem pogledala fotografijo.

Moj kapetan in pastor je en poseben človek. Veste, ko sem se z njim prvič slikala pred leti, sem bila še ena izgubljena deklica v vesolju. Danes sem del Kairos cerkve in boljši človek. In ja, včasih me zelo zanese in žal mi je. Naučila sem se, da dobro želim predvsem svojim sovražnikom. Ker potem bodo lepše živeli in morda manj sovražili svet okoli sebe. Naučila sem se, da lahko na tribuni trpim najbolj nestrpne navijače, da pa vendar plačilo računa pride na koncu.

Tekma je bila tako negledljiva, da sem se spraševala kam bo šlo. Ko sem na fb napisala status, da si želim nazaj fuzbal in publiko, se je vse obrnilo. V drugo stran.

Fantje so igrali čisto drugačen nogomet. In to gledljiv nogomet. Kaj si ti nor malo. Lahko bi ostala še brez tisto malo glasa, kaj sem ga imela. Tavares sem se tak drla, da je iz mene šla vsa jeza, ki se je do takrat nabrala.
Ekipa je zbrala moč, Jasmin je imel žogo v svojih rokah ko je bilo treba.

Kapetan je svoj »plus ena« nastop opravil z odliko.
Po tekmi smo fante tradicionalno počakali na severni strani, dali roke, poklepetali, se nasmejali, objeli presrečnega kapetana, ki je od sreče kar žarel. Kot zmeraj. Tisti, ki vedno realno pove kaj se je zgodilo in tisti, ki v ekipo verjame najbolj na celem svetu. Nikoli je ni pustil na cedilu in tudi tokrat ni bilo drugače. Eh, kaj naj še rečem…hvala ti, hvala ti in najraje na svetu te imam. Želim si, da bi bilo več takih ljudi na svetu, ki bi bili tako veliko upanje in naš ponos.

Hvala vsem nogometašem, ki si zmeraj najdete čas za nas in ki vam nikoli ni težko da naredit za nas kakšno majhno gesto, ki je vredna več kot si mislite.

Ob koncu prijetnega druženja, z neverjetnimi ljudmi, s prečudovitimi prijatelji, ki ste mi v tako velik ponos, smo še zapeli. Gogiju. Za rojstni dan. Ko bi videli ta obraz, ta nasmeh. Nismo ravno glasovno sposobni, a peli smo iz srca in prišlo je do srca. Še tukaj, dragi Gogi, vse najboljše in najlepše, še na mnoga uspešna, tudi glasbena leta. Pa da ti kdo nov foto kupi, da boš z nami naredil še kupe novih fotografij. Radi te imamo in pazi nase.

Potem pa smo, še enkrat znova, vsak zase odšli na svojo stran. Veseli. Presrečni. Pomirjeni.
Hvala vsem, ki to tekmo niste žvižgali, hvala vsem, ki niste teh fantov metali v steno in hvala vsem tistim, ki razumete.

Še vseeno pa po tej tekmi iskreno upam, da se bodo stvari počasi spremenile, da bodo eni obrnili svoje liste, zaprli vijol’čna vrata in rekli zbogom. Ker tudi mi potrebujemo nekaj, kar nas bo dvignilo. Zmage so pomembne, a enkrat samo en polčas žal ne bo dovolj. In hvala, ker ste prebrali še eno mojo zgodbo, en krasen, dokaj topel večer je za nami. Hvala vsem, ki prenašate to, kar dajem in se veselite z menoj, ko je treba. In še enkrat moje iskreno opravičilo vsem, ki niste na moji strani in mi zato mečete polena pod nogo. Na tekmi ali pa kje drugje. Ne pozabite, vam je oproščeno. Dajte še vi meni oprostit, ne bo vam žal.

S cmokom v grlu, velikim ponosom in predvsem s srčnostjo, ki je eni nikoli ne boste razumeli pišem slovo 12temu krogu in zmagi nad Domžalami 3:1.

Se vidimo na derbiju. Mislim da se tega po tej tekmi zagotovo ne zamuja.
Cmoka od mene in še mojih najljubših dveh. Mijaaav.

Rada vas ima.
MalaMo. :*