Če spremljate moj Instagram profil, ste lahko pred dnevi videli fotografijo, kjer sem odštevala do tekme. Dodala sem, da je to tekma za zgodovino.
Takrat nisem vedela, da pride črni torek, da pridejo solze, da pride bolečina, da pride neznosna žalost.
In da pride tekma za zgodovino. V drugačni zgodbi.
Zgodbi, ki jo piše življenje.
Čez točno mesec dni, peti september bo pisalo na koledarju, se spet dobimo pod Vzhodno tribuno. Darovali bomo kri in pomagali. In ja, letos bom to akcijo vzela še posebej posebno. Ne ker je peta, ne ker naša, ampak ker se je v torku videlo kako zelo potrebujemo kri in kako zelo pomembno je, da smo darovalci. Ker nikoli ne vemo kdaj bo kdo od naše družine, prijateljev, ali pa tudi popolnih neznancev potreboval to življenjsko tekočino.
Zato vas, še preden začnem o zgodbi škotskega poraza, povabim, da pridete. Pomagate. In delite ta blog, to objavo, da začnem kot se spodobi. V prihodnjih dneh pričakujte promocijo še na uradnih klubskih straneh, vendar naj bo ta moja objava v teh dneh začetek te velike akcije, ki jo organiziramo.
In če bi lahko rekla kaj…bi rada rekla najprej hvala Bogu. Ta zmaga je bila darilo od Boga.
Ko sva se v sredo zvečer sprehajala, sva srečala kup škotskih navijačev, ki so peli, potem pa še enega prijaznega na vozičku, ki sva ga usmerila k njegovim. Tega istega gospoda sem srečala po tekmi. Pogled je bil žalosten in zelo grenak.
In ko smo se pred tekmo včeraj sprehodili skozi Grajski trg, so hitro prišli njihovi navijači, želeli so se fotografirati z nami, bili so tako zelo simpatični in prijazni.
Ko smo pojedli pozno kosilo smo se po isti poti vrnili na stadion.
Pogled na svečke in spomin na umrla bojevnika je bil še enkrat znova preveč boleč.
Na tribuni sva skoraj uro pred tekmo in tak al tak je toliko prijateljev, da pogovora ne zmanjka.
Prihod škotov na ogrevanje…publika ploska.
In ko so igralci prišli na igrišče za začetek tekme…ni bilo isto.
Že glasba pred tekmo ne, ne vzdušje, ne ozračje.
Ljudje so peli, ljudje so navijali. A slišal si tisto veliko bolečine.
Solze so lile ob minuti molka.
Ob njihovih imenih, ki si jih slišal z juga, si se spet in spet spraševal zakaj.
Bilo je moreče in boleče za vse nas.
Tekma je bila res naporna za vse živce in za vse vitalne človeške organe.
Ko se je zgodil neljub penal, se je začelo žvižganje. Kaj takega pa še ne.
Jaz pa sem molila in molila.
Uganete kdo je bil uspešnejši?
Jasmin je ubranil danes ne samo penal, ampak nemogoče.
Da smo mu po tekmi vzklikali “Handa Viola,” je bilo najmanj, kar si je zaslužil.
Kraljeval je v svojem golu, kot številni borci danes.
Tekma je bila zahtevna. Za vse, ki so igrali, za vse, ki smo bili tam.
Sodniki so tekmo odsodili korektno in niso dovoljevali grobe igre.
Zato so Škoti v nekem trenutku ostali z igralcem manj zaradi dveh kartonov.
Potem pa se je zgodil sodnikov podaljšek in nesrečna žoga golmana.
Veselje, nepopisno?
Joj ne.
Samo par objemov in pozdrav publiki. Celotni publiki, tudi škotskim navijačem!
Kako korektni, kako prijazni!
Po tekmi so jih ne vem zakaj spuščali dol po naši strani.
Parkrat so bili malo jezni, a si lahko z “Goodbye cherie” zaslužijo čisto desetko!
Po tekmi smo tako počakali, pozdravili, kdo je tu pa tam naredil kakšno fotografijo.
Malo smo počvekali, se nasmejali, objeli.
In se zahvalili.
Za to tekmo, za minuli večer, za prijatelje, za zdravje, da smo skupaj, da smo živi.
Da imamo eden drugega.
Ko so zadnji na severu in jugu pili še eno zadnjih piv, smo se postavili pred svečkami in črno steno, kjer je spomin na preminula bojevnika.
Bilo je tak težko, kot da bi mi mino na glavo vrgli.
Vsak svojo vijol’čno sva položila med vijol’čne.
S težkim srčkom sem gledala v te svečke in v mislih bila pri starših in družinah teh mladih fantov.
Bil je to večer za slovo.
Nič slavja ob rojstnem dnevu Viol.
Le lepe misli, lepo navijanje, tiha slovesa, žalostne misli.
Tu pa tam sem se zalotila, da sploh ne vem kaj gledam in kje sploh sem.
Moje srce se je spraševalo zakaj in ali bo to kaj spremenilo?
Bodo ljudje pogledali ta na pol prelomljen avto in rekli…zmanjšal bom plin vozil varno?
Bodo ljudje ob teh posnetkih te prehitre vožnje rekli, da naj za volan sedejo zbrani, mirni in predvsem naj vozijo za svoje življenje?
Bo ta tragedija preveč velikih in žalostnih razsežnosti odprla oči tem mladim, tem ljudem, ki ne razumejo, da cesta včasih preveč boli.
Da je življenje eno samo. Da je treba živeti in predvsem…ljubiti, pomagati.
Vztrajati.
Še vedno držim obljubo in bom za vse vas tu, ki potrebujete ramo za jok, besede, za kričanje in mir.
Nimam kaj druga da vam dam, kot to, da vas imam rada, da bolečina manj boli, da srce manj kriči.
Hvala Bojevniki, da ste nas pripeljali v tako želen play-off Lige Evropa. Obljubim, da bomo z vami in vam to borbo minulega večera vrnili dvojno.
In če kaj…hvala za to, da sem minuli večer lahko stisnila roko tolikim plemenitim ljudem in čudovitim družinam nogometašev. Tako rada vas imam in tako posebni ste zame.
In hvala vsem bivšim nogometašem, nogometnim klubom, vsem športnim institucijam celotnega sveta, ki ste pozitivne misli pošiljali med vijol’čne, ter nas vse spomnili, kako pomemben je človek, ljubezen in predvsem, da ob teh težkih trenutkih človek pozabi na barvo dresa in številko zneska na bančnem računu.
Ni besed za vse, kar se je zgodilo v minulih dneh te boleče izkušnje.
Za ugasli srci…pazita nase, kjerkoli že sta…nikoli vaju ne bomo pozabili.
In dragi moji prijatelji, hvala, ker okoli 00.40 končujem s pisnim delom bloga številka 600.
In hvala vsem, ki ga boste prebrali in rekli…kaj je že rekla na začetku…VIJOL’ČNA KRI ZA VSE LJUDI. Čez mesec dni…lepo bo.
Rada vas ima.
Še zmeraj žalostna zmagovalka.
MalaMo. :*