Če sem kje danes hotela bit, je to na Željotu, gledat mojo B ekipo.
Od črnega torka je minilo 18 dni, a spomin, žalost in predvsem bolečina še trajata.
Sredi dneva sem se peljala mimo kraja, kjer se je zgodila nesreča. Dolgo časa je trajalo, da sem to prejšnji teden sploh prvič naredila. Ko grem tam mimo, spustim hudo bolečino iz sebe in še zmeraj ne morem verjeti.
In danes so fantje, zagotovo, zmagali za dva fanta, ki bi danes zagotovo bila ključna igralca, dva fanta, ki sta si želela in izgubila.
Danes so Anel dvakrat, Žan dvakrat, Bian Paul dvakrat, ter še kapetan Nik in Luka iz penala zadeli za vrhunsko zmago ekipe nad Korotanom, ki je celo izenačil v prvem polčasu.
B ekipa je res tak fajn, tako lepo jih je bilo zmeraj gledat. Tudi publike ni bilo tako malo.
Nisem mogla verjet, da sem za seboj tudi na tej tekmi imela neverjetnega šimfača.
Pa tak sem se hotela vsest na miren prostor, v miru pogledat tekmo.
Andraž je zamudil, Tadej pa se je vrnil kasneje.
Pa smo se imeli prav fajn.
A fantje so si to zmago tako zelo zaslužili.
Za fanta, za spomin, za dokaz, da bodo še močnejši.
Fantje so dokazali solidarnost, moč, energijo.
Pokazali so, da so se po tako veliki tragediji pobrali in garali.
Anel je svojo gesto pokazal s svojo majčko. Zajokal bi človek.
Kdaj neha bolet?
In ko se je tekma končala, ko smo se poslovili, spili cedevito…si rekli…hvala za čudovito prvo tekmo.
Res je, nisem na Futsalu v Dvorani Tabor in zelo mi je žal. Spremljam prenos preko spleta, ko pišem te vrstice in ponosna sem na ekipo.
A danes sem šla pogledat fante, ki so toliko prestali.
Ob menjavah sem ploskala sama. Čudno se sliši, ko gre Anel ven, ploskaš pa sam, čeprav je fant zabil dva gola. Ampak kdo šteje, komu je pomembno, kajne?
Sarkastično, ko pomisliš da so fantje dali osem golov, pa so na koncu le dobili neki medli aplavz.
Fantje, ki so čisto fajn, ki pač nimajo 11 tisoč ljudi na tekmi, res je, da tretja liga ni najbolj kvalitetna, a podcenjevanje fantov in njihovo vrednost ob zmagi bi bila zelo nesramna.
Dokazali so, da zmorejo. Da kljub vsemu so šli naprej.
Igrajo za napredovanje v drugo ligo in za dan, ki jih je spremenil za vedno.
Igrajo za dan, ko so jokali skupaj, igrajo za dan, ko so se zavedali minljivosti.
Igrajo za dan, ko je vse postalo popolnoma drugače.
Igrajo za to, ker imajo priložnost in jo bodo izkoristili.
In igrali bodi za ta dan, ko so se zavedali, da vsem njim ni možnost nadaljevati sanj.
Njim pa je. In kdorkoli je kdaj koli dvomil v njih, bodo dokazali nasprotno.
Veliko so izgubili, lekcijo so predrago morali plačat.
A hrabrosti in dostojanstva jim ne bo manjkalo.
Čestitke za 8:1, zlati vijol’čni fantje.
V ponos ste nam.
Kot je meni v ponos tudi ta blog.
Blog številka 605 pišem na svojem, čisto svojem naslovu.
Utrinkivijolice.si je po novem kraj, kjer najdete ta nov blog in še vseh ostalih 604.
Če boste zavili na blogspotov blog…brez skrbi…vrnili se boste na novega.
Hvala za več kot 230.338 ogledov utrinkov vijolic na blogspotu.
Nikoli si nisem mislila, da bo tako obsežen, tako drugačen, tako poseben.
Tadej se je odločil, da si ta blog zasluži nagrado za vso garanje, ves trud, vso promocijo in vso energijo.
Da si ta blog zasluži nekaj več in da je čas, da grem iz boljšega, na še boljše in predvsem, da je čas za novo moč, energijo.
Nihče več ni isti.
Lahko pa smo boljši. Za vse tiste, ki so odšli. Za vse tiste, ki verjamejo v nas.
Lahko sem boljša.
Zase.
Ker je čas tudi za to. Spremembe…a to je samo začetek. 🙂
Do »Vijol’čna kri za vse ljudi« še samo 16 dni. Kak bo hitro minilo in kak se veselim, da se znova srečamo in bomo tak darovali kri, da bomo…se zahvalili bolnici za Ljubotovo življenje za vse tiste, ki so jih rešili in jih še bodo. Za vse tiste, ki bodo potrebovali našo kri in bomo mi tisti, ki jim bomo pomagali s svojimi decilitri rešiti življenje.
To plemenito akcijo delam z neverjetno častjo, ponosom. Neverjetno kako poveže ljudi in kako fajn je, ko vidiš vse te ljudi, ki premagajo strah, sedejo pogumno in so del velike vijol’čne družine in tistih, ki pridejo samo zato…ker bodo pomagali. Bom se potrudila, da pride še kakšen takšen, s katerim se radi fotografirate in ni navijač. 😉
Tako pa je prvi blog na novi strani dočakal svoj konec.
Jutri prihaja Aluminij. Veste kje me najdete.
Veselim se dobrih prijateljev in čudovitih popolnih tujcev.
Nekoga bom še posebej pogrešala…a moje srce…v tvojem srcu. Saj veš. 🙂
Rada vas ima.
Utrinkom vijolice še naprej predana.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić