In potem se zgodi toliko čudežev. Toliko lepih zgodb. Toliko lepih spominov.
Najlepše stvari bi rad splaniral, pa ugotoviš, da življenje nariše svojo pot.
In greš, pa bo kaj bo. Ko daš od vse od sebe, si že zmagal. Včeraj smo v Veroni zmagali vsi. Navijači, ki nas je bilo več kot 4600, vso osebje, ki res dela tekmo čarobno in igralci, ki so pokazali velikanom svetovne odbojke, da bodo garali do zadnje kapljice. Do zadnje podaje. Do zadnjega udarca. Do zadnjega video pogleda. Do zadnjega aplavza. Do zadnjega skoka.
Da so prišli. Ker verjamejo, da jim bo uspelo. In jim je.
Težko, prigarano in predvsem srčno.
Odbojkarji Verone so včeraj doma gostili ekipo Lube in mi smo bili tam. Dva kombija. Dosti bobnov. Palc. Krofov. Mladega odbojkarskega talenta. Pa nekaj nas, norih runklov, kI smo šli pomagat Roku. Ga podpret. S štrudlom in ogromno ljubezni pa dobre volje. Ga objet, mu pokazat, kako je, ko prideš verjet.
In ko smo malo pred drugo parkirali, da spijemo kavico, še nismo vedeli, da pride. Med nas. Preden ga čaka zahteven konec dneva. Ki pa ga je, njemu primerno, opravil z odliko.
Bil je to dan v Veroni, ko je sredi kaotičnega mesta sijalo sonce. Kjer je sredi teh čudovitih balkonov žarelo nebo in kužki so tekmovali kdo ima bolj zanimiv plašček na sebi.
Ko sva se z malim kosmatincem spoprijateljila na eni izmed ulic, medtem ko so okoli razsajali mladostniški hormoni.
In smo se na koncu usedli v svetovno znani kafič po tem, ko smo lovili utrinke fontane in še predtem Julije, ki včeraj zagotovo ni sprejela kaj prida stiskov rok.
In ko smo hiteli proti avtomobilu, še nismo vedeli.
Da bo prvi. Dobljen.
Da bo drugi. Dobljen.
A da tretji in četrti ne bosta.
In da peti. Ja peti. Bo.
Ko smo tolkli, se drli, navijali, kričali in jokali.
Ko smo, čeprav nimamo pojma kaj govorimo eden z drugim, govorili samo eden jezik.
Jezik zmage.
In zmaga je prišla. Navijači so hiteli po stiske rok. Navijači so hiteli po avtograme, po fotografije. In nekje v tej množici ljudi sva tudi midva s Tadejem po več kot dveh urah igre lahko objela Roka.
Kako radi ga imajo. Kako ga občudujejo in kako on obožuje njih. Ta čarobnost in medsebojno spoštovanje je nekaj najlepšega kar obstaja.
Majhne deklice hitijo k njemu, starejše gospe prosijo za fotografijo. Ko se uspe usest za par sekund, že zadaj prihajajo novi, prijetni obrazi, z beležkami in telefoni. Ni jih videt konca, Rok pa z nasmehom in iskreno hvaležnostjo ne zavrne nikogar.
Ni edini. Številni odbojkarji še hodijo po dvorani in ljudje jih ustavljajo in veselja ni videti konca. Zmaga. Po res brutalnem navijanju, kričanju in bogih glasilkah.
Mo, umiri se. Ne morem, Rok si želi zmage in mi smo vedno na njegovi strani.
Da njegova ekipa napreduje. Se nadgrajuje. In ostaja. Mogoče pa vendarle ni tak mala. Ironično, mala. Pri vseh teh višinah.
Čeprav sem jaz na koncu vendarle iskala igralca, ki bi bil moji višini podoben. A ga žal nisem našla.
Vseeno pa sem po igrišču hitela za levčkom. Romeo. Sliko imava, dvomim pa da me je razumel, ko sem govorila kako lep je in ga polek še malo božala.
Eni ljudje pač nikoli ne zrastemo. In to dobesedno ne zrastemo.
Srca, ta pa imamo velika. Kar se tudi na vagi pozna. Čeprav na njo res ne bi rada stopila, če ni nujno.
In ko se počasi poslavljajo deli igrišča, se počasi poslovimo tudi mi. Z objemi in stiski rok. Upanje, da se kmalu spet srečamo in vidimo.
Pot domov ni dolga. Je pa pevska. Imela sem duo, ki ga v življenju nikoli ne bom pozabila. Pol sem še malo back vokale stisnila, samo sta bila tak v elementu, da me tak nista nič čula. ?
Bil je res popolnoma popolno popoln dan.
Hvala Pero, Tadej, Nik in Bor, ter vseh fantastičnih sedem. Upam, da kdaj to še ponovimo.
Res je bilo lepo. In hvala vam za vse lepo kar je bilo, je in še bo.
In Rok, če slučajno to bereš: radi te imamo. Z dna srca.
Zmeraj hvaležna ploskam in se zahvaljujem.
Z ljubeznijo.
Do zadnjega žvižga.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić